ponedeljek, 31. december 2012

Na zadnji dan enega bogatega leta

Ko iz različnih razlogov ne morem visoko v gore, pridejo na vrsto hribi in hribčki.  Tako je bilo tudi danes, na zadnji dan leta 2012, leta ki je bilo gorniško zelo bogato. Pa ne mislim samo na višinske metre in prehojene kilometre, bolj na odkrivanje posebnosti, lepot in skrivnosti, ki se površnega opazovalca ne dotaknejo, ali pa se je do njih potrebno malček potruditi. Na teh poteh zelo pogosto sploh ne srečam človeka, tisti redki, ki pa ubirajo takisto čudna pota, neredko postanejo tudi prijatelji. Oni bogatijo vtise in spomine, ki jih nosim z gora.

Na Ajdno, ki  je arheološko najdišče, za gornike pa predvsem privlačen razglednik, sem se napotila s Koroške Bele. Na izrazit rogelj je potrebno splezati čez kratko strmo steno, vrh pa v resnici upraviči sloves razglednika. Po dolini Save navzdol čez Gorenjsko, navzgor do najvišjih nebotičnikov v Martuljkovi  skupini in naprej do Triglavove skupine. Seveda pa čisto od blizu svojo podobo na ogled postavi Stol, ki na zahod preko Potoškega Stola svoj greben pošilja proti pohlevnejši Belščici.










Z Ajdne je samo še streljaj do gostoljubnega Valvazorjevega doma. Poleg urejenosti in čistoče, podrobnosti, kot so aranžmaji na pogrnjenih mizah, dobre hrane in refoška, ta dom ponudi tudi toplino. Ne le toplino krušne peči, temveč toplino, ki veje iz vseh kotičkov in od slehernega člana ekipe.






Ob povratku počakam še na naslednji prizor, ko se je sonce še zadnjič v letošnjem letu poslovilo. Zelo sem morala pohiteti, da sem brez čelne svetilke prišla v dolino.




sreda, 26. december 2012

Instant razgledi

Res, da se je potrebno dvigniti skoraj tisoč višincev, a je pot speljana tako mojstrsko, da jih skoraj ne občutiš ... Že po nekaj deset minutah hoje se na poseki za trenutek odpre pogled proti Julicem.



Hoja po pomrznjeni potki skozi gozd ni prav nič naporna in šele tik pod kočo je potrebno nadeti dereze.




Če si skromen, kar pa jaz, ko gre za gorolazenje, nisem, se zadovoljiš že s pogledi izpred koče.



Po dolgem martinčkanju pred kočo in zelo dobri kavi se napotim proti vrhu Dobrče.



Celotna pot res hitro mine in zato današnjim razkošnim razgledom nadenem gornje ime. Zaobjamejo vse kar ni potopljeno v morje megle, ki se razprostira nad celotno gorenjsko ravnino. Od Ratitovca do Krna in vse kar je vmes, od Triglava do Dolkove špice in vse kar je vmes, od Škrlatice do Kukove špice in vse kar je vmes... Čisto pred menoj dominanten Stol s sosedo Begunjščico. Z osončenega grebena Košute  pogled zdrsi na zasnežene Grintovce in senčno stran Storžiča, ki mu na tej strani dela družbo pohlevna Kriška gora, ki tudi že čaka na skorajšnji obisk.







Ena krožna turca nad Jesenicami

V globokem minusu, popolnoma nepripravljena na turo, saj nameravam hoditi po markirani poti, štartam iz stanovanja. Markirana pot se začne za jeseniško gimnazijo, in to je to, premišljujem, ko hitim proti izhodišču. Pa hodim okrog gimnazije, pa naprej proti osnovni šoli, sprašujem prezeble mimoidoče, a začetka moje potke nihče ne pozna. Ena mlada mamica pred OŠ mi le razloži, da vsaj še dva kilometra naprej in potem levo na pot, ki je markirana... Hodim hitro, ker je zares mraz in pozorno oprezam, zaman. Ko sta se tista dva kilometra verjetno podvojila, končno srečam človeka, da lahko spet povprašam. Bojda res obstaja pot, ki pa je zaradi podrtega drevja neprehodna, niti slučajno ji tudi sicer v snegu ne bi mogla slediti, in zato je najbolje da pot nadaljujem po asfatni cesti mimo kamnoloma in ob potoku itd. Seveda cesto iz Koroške Bele v Javorniški rovt poznam, neznacu se zahvalim, z ravnokar ugotovljenim dejstvom pa sprijaznim; saj kazen mora biti, ker kazen je vzgojna. Med "tovčenjem" asfalta razmišljam kako bom pot čez Jelenkamen našla nazaj grede, torej v obratni smeri in bo nastala prava krožna tura, seveda z napako.

Rečeno, storjeno. Potko sem našla, zgrešila obvezen ovinek na Kalvarijo, našla vpisno knjigo, se ustavila na razglediščih, na eni od številnih klopic popila čaj, zelo pazljivo sestopala ob jeklenicah, saj na nekaterih delih dereze ne bi bile nič odveč, občudovala ledne umetnine in sklenila, da se zagotovo vrnem in raziščem tudi variante. Aja, pa izhodišče sem našla!