Na 1931 m visoko Trupejevo poldne

sem se danes odpravila v upanju, da vendarle stopim iz megle na sonce in namesto sivine, ki nas tako vztrajno obdaja, uzrem modrino neba. Želja se mi je uresničila nekje na pol poti po dolini Žlebnice proti glavnemu karavanškemu grebenu, ko je sonce kar naenkrat obsijalo macesne na vzhodnem pobočju Belih peči. Višje gori so se žarki dotikali tudi dna mokre, sive in mrzle grape, ki se izteka na sedlo med Belimi pečmi in Trupejevim poldnem. Pospešim korak, da tudi sama čimprej stopim na sonce, saj je bila temperatura zraka le okrog pet stopinj.

Vzhodno pobočje Belih peči

Po grapi navzgor

Veselje pa je bilo žal kratkega veka; kot se je sonce iznenada prikazalo, je tudi izginilo in tople jesenske barve je zamenjala čisto prava zimska podoba, ki je vztrajala vse do nekaj deset metrov pod vrhom.

 

Onih najlepših razgledov proti jugu na Martuljkovo skupino in druge velikane Julijskih alp danes ni bilo, na ostale strani neba pa posebni in nenehno v znamenju boja med meglo in soncem...

Proti zahodu se stikata slovenska in avstrijska megla

Proti severu avstrijski velikani in spodaj še približani

Proti vzhodu le čez Maloško poldne 

... do Kresišča, Kepa pa je bila tokrat nevidna

Pogled na vrh TP z vzhoda

Sestopim proti vzhodu čez Staro planino in Grajšico ter mimo Koče za Lepim vrhom nazaj na Srednji Vrh. Potka se do odcepa za Maloško poldne ovija glavnega grebena, lepot in izjemnih prizorov pa tudi tokrat ni manjkalo.  

Pot

Pot posuta z iglicami

Pot med snežnimi zaplatami

Pot pod macesni

Pot pripelje na Staro planino

Iglice, ki jih je veter skrbno pometel. Na Stari planini

Pot mimo živega mravljišča. Se sprašujem, kdaj si bodo oddahnile

Pot  mimo tega lepotca. Ni jih več prav veliko

Pot mimo teh treh, ki prehitevajo

Proti planini Grajšici se jesensko zimske podobe zopet izmenjujejo, megla, ki vztraja nad glavnim grebenom, pa me odvrne od obiska Maloškega poldneva, nadaljujem navzdol in proti izhodišču.

Križ na MP bo vsak čas zakrila megla

Pot po snegu

Jesen in zima

Planina Grajšica

Srednji Vrh

Meglen vzpon in strm spust

Izjemno lepi macesni, ki v tem času zlato zažarijo po grebenu in pobočjih Bavh, čudoviti razgledi, ki v lepem vremenu sežejo daleč, daleč in možnost krožne ture, saj poznam nekaj pristopov na greben z zahoda in enega z vzhoda (vsaj mislila sem tako),  je bilo dovolj razlogov, da se dobro razpoložene napotimo od Koče za Lepim vrhom proti grebenu.

Med prijetnim klepetom in nekoliko zaskrbljenimi pogledi na bale megle, ki se krotovičijo okrog nas, ubiramo potko, ki nas pripelje na sedlo Velika trata med Tišlerico in Laskovcem, kjer prvič pogledamo v dolino Belce. Ne prav globoko, ker megla nad dolino vztraja in tudi Kepa je odeta v sivino. V naslednji uri, kolikor porabimo do vrha Mojstrovice, se situacija ne spremeni in zato brez postanka nadaljujemo proti Visokemu Kurjemu vrhu.

Zaradi vsega navedenega prilagam nekaj slikc Mojstrovice iz neke druge zgodbe; najprej čudovita dolina po kateri smo prispele na greben, sledi današnja podoba poti, nato pa Mojstrovica v svoji očarljivi podobi.

Pogled s sedla Velika trata, kadar sije sonček in v nadaljevanju današnji utrinki

V družbi megle in po potkah posutih z iglicami smo prišle na Visoki Kurji vrh, kjer smo dočakale sonček in razgled, le proti jugu so pasovi megle zastirali poglede na velikane onstran Save.

Megla je bila najprej poražena v smeri proti severozahodu; vse do oddaljenih avstrijskih velikanov se je videlo, kmalu se je odkrila tudi Kepa in Baško jezero v daljavi.

Najprej se je odkrila dolina potoka Hladnika

Pogled na prehojen greben

Meglice se umikajo

... in končno izginejo

Hip za tem se jim iz objema izvije tudi Kepa, ki kraljuje nad dolino Belce

Po res dolgem uživanju na vrhu, kjer se nam je pridružila še Vladka, se končno odločimo za sestop v dolino Belce. Najavim, da je sestop nekoliko zahtevnejši od smeri pristopa in niti pomislim ne, da bi se lahko kaj zakompliciralo. Pa se je. Lepo nam je šlo le do grebena Vretovega vrha, na njegovih južnih pobočjih pa sem prav grdo 'zaštrikala'. Smer sestopa sem docela zgrešila in sledilo je strmo spuščanje po gozdu, plezanje čez številna podrta drevesa in bolj po srečnem naključju kot znanju, smo končno prišle na znano pot, po kateri smo se spustile do ceste. Sestop sem nam s tem podaljšala, predvsem pa otežila, za kar sem se puncam opravičila, me bo pa še kar nekaj časa najedalo, saj se mi kaj takega še ni zgodilo. Vse je enkrat prvič in tisto o dobrem koncu je le obliž na ranico, ki je nastala v samozavesti.

Visoki Kurji vrh z vzhoda

Pogled na vzhodna pobočja proti vrhu Mojstrovice

Pod macesnom - preden sem nas 'zapeljala'
s prave poti 

Poslovile smo se z obljubo, da do naslednjič najdem še spodnjo pot in turo ponovimo. Kljub vsemu lepo preživet dan na samotnem, lepem in razglednem grebenu. Še en lep pogled nanj iz Srednjega Vrha.