ponedeljek, 31. marec 2014

Do koče na Golici

Danes sem šla po razglede že zelo zgodaj. Sedajle samo slikce, več pa zvečer.

Vse je še " razmetano" okrog koče...

... grozi, da bo še kaj dol padlo

...tudi tukaj pripravljeno za zdrs

Nič še ne diši po pomladi

Dodaj napis
Razgledi pa veličastni


Nad dolino Vrata

Nad Kriškimi podi

Med Škrlatico in Špikom

Nad dolino Krma

sobota, 29. marec 2014

Klek


S Klekom se pozdraviva vsako jutro, če ga le ne zakrivajo kakšni hudobni oblaki ali valeče se bale megle. Nekoliko me je sicer skrbela količina in preobražanje zadnjega snega, a sem se kljub temu odločila, saj bi se lahko v slabih razmerah tudi obrnila. Ni se bilo treba.

Takšno podobo kaže dolini

Začela sem pri cerkvi na Planini pod Golico. Na začetku skozi gozd je pot kopna in spet sem po dolgem času občutila mehkobo gozdnih tal. Ne dolgo. Med čudenjem nad žafrani kako hitro zacvetijo, ko sneg odleze, in med poslušanjem ptičjega petja in žuborenja vode v številnih potočkih, sem kar nekajkrat tudi zelo globoko stopila v sneg. Pri prečkanju gozdne ceste, ki pripelje iz Plavžkega rovta, sem si že nadela krplje.

Začetek poti pri cerkvi, zadaj Golica

Obvezen pozdrav Golici

Pri koritu

Na Jeseniški planini
Na poti do planine iztržim tale pogled na očaka in ga močno
 približam. Staničeva koča ni več pod snegom

Na planini se že kažejo prve zaplate kopnine. Lepo ozadje si
je izbrala Jeseniška planina


Od planine do vrha strmina praktično ne popusti, malo pred vrhom je treba sneti krplje, ker je star sneg razpihan, novega pa je le za vzorec. Potem, ko se nekajkrat pogreznem med rušje in globoko v snežni zamet, jih ponovno nadenem in srečno pridem na vrh.

Proti zahodu: od Hruškega vrha čez špičasto Dovško
babo in greben Kurjekov do Kepe


Koča na avstrijski strani

Na severni strani je bistveno več snega kot na prisojah

Proti vzhodu od Golice do Stola
Velikani na drugi strani Save so se videli nekoliko slabše
 
Pogled na opasti na vrhu
Samo eden predhodnik je bil izjemno korajžen in je prečil v smeri
Golice
Zemeljskih navdušencev nisem srečala prav dosti, zračnih je bilo danes več.











petek, 21. marec 2014

Vošca

Na Vošci sem bila že mnogokrat - v različnih letnih časih in vremenskih pogojih. Nikoli, ampak res nikoli, pa me s svojimi razgledi ni navdušila tako kot tokrat. Začela sem zgodaj, misleč, da se izognem gnilemu snegu, ki ga je bilo tokrat res (pre)veliko. Prav zgodnje vstajanje, naj si bo zaradi lovljenja pomrznjenega snega  v snežnih razmerah ali pa zaradi možnosti popoldanskih neviht poleti, je v bistvu edina stvar, ki pri mojem gorolazenju ni po mojem okusu. No to sem že zdavnaj vzela v zakup in zares hudo je le prve pol ure zjutraj, kolikor traja, da "primejo" učinki res velike doze jutranje kave. Čisto nič drugače ni bilo včeraj zjutraj, ko sem že kmalu po 6. uri parkirala v Srednjem vrhu. Malček sem se že ogrela, ko sem naredila prve posnetke:

Luna je še vztrajala na nebu, ko je Kranjsko goro pobožalo sonce

Poraščen Kurji vrh, si je za kuliso izbral najlepšo gorsko podobo
Osrednje mesto v severni podobi Martuljkove skupine zavzema Špik s svojo več kot tisoč metrov visoko severno steno, ki se grezi globoko v krnico Pod Srcem. Čeprav po višini kar precej zaostaja za svojimi vzhodnimi sosedi, je njegova dominantna vloga nesporna.

Špik in njegovi  sosedi

Z naraščanjem višine, se širi obzorje. Če je za hrbtom ves čas čutiti navpičnice onkraj Save, je ob postanku pogled na velikane onkraj Vršiča, nekako bolj blag, zato pa prav nič manj veličasten.

Tudi oni s soncem obsijani

Kmalu po vstopu v gozd nadenem krplje in kar lepo napredujem, saj sneg drži. Ko dosežem cesto, ne zavijem na desno proti Jureževi planini, ampak jo samo prečim in nadaljujem strmo navzgor. Ob izstopu iz gozda pogled že poroma proti razvalinam na vrhu Vošce

Do vrha ni več daleč, v snegu sledi predhodnikov ...

Vošca ni gora z izrazitim vrhom, ampak precejšen planotast del grebena v Karavankah, kjer poleti pasejo. Na zahodnem delu na višini 1737 m žalostno propadajo ostanki ali pastirskega stanu ali pa obmejne postojanke. Prav od tod se začne razkošje pogledov...

Najprej proti zahodu. In vidi se daleč, daleč

Tukaj je vključena še prisojna gora nad Vršičem


Protagonista Jalovec in Mangart. Pred prvim greben Mojstrovk in
 Travnika, pred drugim greben Rateških Ponc. Pod Poncami
 v Planici se ravno danes začenja vsakoletno praznovanje


Še nekoliko približana dva velikana...

... in lepotca


Od tukaj se že vidi, da Špik ni najvišji

Proti vzhodu pogled na Trupejevo Poldne in greben Peči



Po počivanju, fotografiranju, in doooolgem uživanju na vrhu, se odpravim na drugi del poti. Odločena sem bila narediti krožno turo, in sicer naprej po grebenu čez Zajčnik na Blekovo planino in skozi Železnico ter ob potoku Jerman nazaj v Srednji vrh. Grebenski del do Blekove je bil en sam užitek, naprej pa zaradi ojuženega snega bolj naporno kot uživaško. Kljub temu zelo lepo preživet prvi pomladni dan.

Sledi sestopa z Vošce

Prihod na Blekovo planino

Kljub ogromnim količinam snega so na prisojnih in splazenih pobočjih...

... že zacveteli prvi telohi

Sneg v Železnici in

... ob potoku Jerman