Klek in Hruški vrh

Včasih se odpravim v goste na kakšen prijazen vrh, pa se zgodi, da pridem do vrat in niti ne potrkam niti ne vstopim. Da se nekoliko oddolžim, moram včasih kar k dvema na obisk in danes za nobenega nisem vedela, kakšne volje me bo pričakal, še manj, h kateremu naj se najprej odpravim. "Se odločim, ko pridem na Hruško planino", si rečem že pred sedmo uro na izhodišču, kajti lepo vreme so nam vremenarji napovedali le še dopoldne. Na planini sem zmedena, ker namesto jasnine vidim le megle, ki so se preganjale in nizke oblake, ki so zavili moja dva vrhova do nevidnosti. S kotičkom očesa pa le opazim, da je sneg pod robom sedla Rožca skorajda preminil in zato se usmerim proti vzhodu.

Na planini nekaj malega modrine proti zahodu 

... in prav nič proti vzhodu

Pogled nazaj

Do Mokotove bajte je šlo res skoraj po kopnem, na sedlu pa sem pričakovala ogromne zamete. Vsako leto se tam najdlje sneg obdrži in viden je tudi iz doline. Vidljivostna situacija pa je bila obratno sorazmerna oni iz doline; nič se ni videlo nikamor, le proti Kleku so megle malo izgubljale na gostoti. Sila močan veter, ki je pihal iz Slovenije, si je na vso moč trudil dvigajoče se megle nagnati nazaj v Avstrijo. Nisem bila prepričana, ali mu bo uspelo ali pa bo prej odpihnil mene.

Povabilo na Mokotovi bajti. Se odločim za desno.

Proti Kleku

Proti Hruškemu vrhu

... in naprej čez Babo do Kepe

Kar se da hitro stopim v smeri Kleka, ker moč vetra je na sedlu najmočnejša ter se veselim, da mi ne bo treba natikati derez, saj me je kljub rokavicam zazeblo v prste, a še preden dobro zakoračim v strmino, je sonce prižgalo eno majceno lučko. Tej je sledila večja in še ena in tako naprej. Ozrem se okrog; nikjer drugje, samo tukaj. Izvlečem fotoaparat in hitim, hitim. Motivov je toliko, da se obnašam kot otrok, ki so ga presenetili z ljubo igračo, ki kar naenkrat ne ve, kaj bi z njo. Hkrati pa se počutim, kot se verjetno počuti tat, ko krade. Sonce namreč lahko vsak hip ugasne in igre bo konec. Je tudi res ugašalo in se prižigalo, vse do vrha in še nekaj minutk potem. Pozabim na mraz in veter in meglo za seboj, le še uživam. Se mi je zdelo, da bo to najlepši del današnje ture.

Medtem se nakaže nekoliko jasnine proti zahodu, čisto nič proti Julijcem in skoraj nič proti Golici in naprej proti vzhodu.

Med sedlom Rožca in Kepo

Po grebenu stopim proti vzhodu in spodaj je vse, kar iztržim

Proti Golici

Sledil je sestop nazaj na sedlo in mimo, nad ali pod številnimi opastmi, tudi z globokim vdiranjem proti vrhu Hruškega vrha. Vmes pogled nazaj proti Kleku, pozdrav Izidorju na vrhu, pomaham Dovški Babi na zahodu in Golici na vzhodu in mimo onemoglega macesna in cvetočih pobočij mimo Hruške planine nazaj na izhodišče. Nepozaben dan bo tole, četudi sta se oba vrhova ogrinjala v jasnino, ko sem ju zapuščala.

Proti vrhu HV

Pogled nazaj na Klek

Kavke na vrhu

Golica se je pokazala 

Izidorjevo znamenje na vrhu HV, zadaj Koprivnjak

Hruška planina še od zahoda proti vzhodu 

Klek ob povratku na Hruško planino ...

... in še oba skupaj

Kamniški vrh

Ob predolgem odlašanju obiska na Kamniški vrh sem razmišljala, da sem se v Kamniško Bistrico neštetokrat peljala mimo smernih tablic v Stahovici, ki so vabile tja nekam na levo. Niso bile pomembne, ker pomembno je bilo, kar se da hitro priti čisto do konca v zatrep doline, potem pa čim hitreje na najvišje vrhove... Sledilo je raziskovanje manj znanih in neoznačenih poti v osrčje Grintovcev, pa tudi proti obema masivoma, ki objemata Kamniško Bistrico z leve in desne, po številnih stranskih dolinah, ki se iztekajo v glavno. Zopet se je mudilo, le enkrat samkrat sem se ustavila prav na začetku doline in se mimo cerkve sv. Primoža povzpela na Veliko planino, saj nisem vedela, kako privlačen je svet, ki se spušča od krvavških smučišč proti vzhodu, na sever pada v dolino Korošice, južno in vzhodno pa ga zaključujeta Bistričica in Kamniška Bistrica. Gre za slemenast in razgleden greben z najvišjim 1259 m visokim Kamniški vrhom. Danes vidljivost ni bila najboljša, so bili pa višji imenitneži v objemu nizke oblačnosti, slikovita pot po južnih pobočjih in grebenu pa ozaljšana, kakor se za prvi spomladanski dan spodobi ...

Že v zaselku Slevo, ko so noge še okorne, se ponudi pogled na današnji cilj, ki je resda skromne višine, prav nič od skromnosti pa ni moč pripisati slikoviti poti. Plantaže resja valovijo ali v slapovih padajo že na samem začetku poti, v nadaljevanju je narava še radodarnejša. Posebna kamnita grapa, ki pada izpod sedla med Kamniškim vrhom in Planjavo, sliši na ime Slevška (tudi Kamniška) roža.

Levo Planjava, desno Kamniški vrh 

Skozi zaselek Slevo

 

Za celoten greben je značilno, da je po južni strani skoraj neporaščen, da precej strmo pada na pašne planine in da je zato v zimskih razmerah tudi kmalu kopen. Na razgledni rami je postavljena klopca. Z nje danes ni bilo ravno imenitnega razgleda proti jugu, nadomesti ga ovčar, ki pogosto spremlja tukajšnje pohodnike. Lepo pa se s tega mesta vidi pot, ki pelje na greben in celoten greben proti zahodu.

Pogled na Kamniški vrh in 

... pot do njega

Proti Planjavi

... in še naprej proti Kržišču, čisto zadaj Krvavec

Tik pod vrhom Kamniškega vrha

Kot se za vsak greben spodobi, se pot spušča in dviga, ovija okrog ovir, sem ter tja se najde še kakšna zaplata snega. Pogledi uhajajo zdaj naprej, zdaj nazaj in se veselijo videnega; razlika med severno in južno stranjo je očitna, tako v smeri Planjave kakor tudi ob pogledu nazaj na prehojeno pot, ljubkost in veselje cvetov nad novim življenjem sta navdušujoča, bahave breze kažejo svojo gosposkost in ona najvišja drevesa so od sile ponosna.

Proti Planjavi

Pogled nazaj proti Kamniškemu vrhu

In ponovno resje; v objemu dveh sušic, pa med rogovilami in pod deblom ali kar tako ob potki. Vse je v neki čudoviti harmoniji in prav nič ni narobe urejeno. Urejenost brez primere in brez dirigenta.

V takšnem vzdušju spust do planine Osredek kar prehitro mine. Je pa to imeniten kraj za počitek. Klopce se kar same ponujajo, glas vode, ki teče v korito občasno preglasi kakšen posamičen ptiček, sonce je pomladno toplo in prijetno greje. Ponosna lipa bi znala povedati marsikatero veselo in tudi manj veselo zgodbo ljudi, ki so tukaj preživljali poletja, da so lažje preživeli. V takšnih trenutkih se pogosto spomnim  svojih babic - obe sta imeli veliko otrok, in njune neverjetne moči in odpovedovanja, da sta jih lahko nahranili. Ja, le nahranili, in njuna sreča je bila ogromna, četudi sta lačni zaspali. Niti sto let še ni minilo od takrat, kakšnih sto, osemdeset, pa se današnjim internetnim generacijam zdi kaj takšnega neresnično. O, bilo je, in še kako resnično. "Da se le ne bi nikoli več ponovilo" razmišljam, "in da nikoli več ne bi bilo nikomur treba v kakšno nesmiselno svetovno morijo, kamor so bili vrženi naši dedje in očetje." Raje odženem takšne misli in se predam lepoti tega pomladnega dne.

Sledil je le še sestop med zvončki in reso proti dolini, in sicer mimo Korošaških slapov. Še en skrit kotiček, ki je res vreden ogleda, le z boljšim fotografskim znanjem od mojega, in en izjemno lep prvi spomladanski dan se je začel poslavljati. Da bi jih bilo še veliko.