četrtek, 28. januar 2016

Španov vrh in Golica

Kadar ni časa za kaj drugega, je na vrsti Španov vrh. Pa ne kar tako; ob letu se namreč dobi priznanje, nemudoma pa pogledi na Stolov greben, pa na Golico, Klek in Hruški vrh ter seveda na gospostvo tam čez, onkraj Save, tokrat tudi na meglice, ki so se plazile po Gornjesavski dolini.


Stolov greben s poti na Španov vrh
Golica z vrha Španovega vrha
... ter Klek in Hruški vrh
Nad meglicami in Mežaklo se kaže slovenska srebrnina
Dopoldanske obveznosti so me v dolini zadržale do preko poldneva, zato za izhodišče izberem Planino pod Golico in posledično hitro pridem do vpisne knjige na vrhu Španovega vrha. Vreme je bilo še lepo in sklenem nadaljevati vsaj do Križovca in se od tam vrniti na izhodišče. Na Križovcu se odločim za podaljšek do sedla Suha in morda na Ptičji vrh... Toda že na Pustem rovtu me je pogled na Golico povabil na greben. V mislih začnem preračunavati čase in ugotovim, da če bo šlo vse po sreči, lahko do teme pridem do Fenca, saj se bom vračala po zimski poti, ki je najkrajša, meni pa tudi zelo ljuba. Vse se je izteklo, kot sem predvidevala; do teme sem prispela na asfaltno cesto, saj tudi lučke nisem imela, baterija na fotoaparatu je zdržala do vrha Golice ter iz termo steklenice sem na vrhu ožela zadnje kapljice čaja. Celo takšen sramežljiv sončni zahod sem uzrla za Triglavom in eno čudovito preživeto popoldne se je dokončno nagnilo v večer, ko sem že bila pri avtu. Nenačrtovano, morda pa prav zato še posebno lepo...

Na Križovcu
Na Pustem rovtu že vem, da bom šla gor
Na sedlu Suha nekaj snega, Mala golica kopna
Oblaki nad sedlom Suha
Grebenska na Golico ni markirana, zato tudi časa ni napisanega
Oblaki nad Triglavom
... in meglice nad dolinami

... ter pomlad ob poti (na 1700m)

Ta dva precej nižje

Proti vrhu Krvavke
Na sedlu med Krvavko in Golico že precej oblačno


Pogled naprej,
Pogled nazaj


... in večer se je začel


ponedeljek, 25. januar 2016

Najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp

Še malo in leto bo naokrog odkar sem bila na Debeli peči. Le nekaj megleno-snežnih utrinkov sem ulovila takrat.
http://stezeinsledi.blogspot.si/2015/02/le-kaj-se-vidi.html, minil pa je tudi že skoraj cel mesec odkar sem bila na omembe vredni turi in po takšni dolgi pavzi se želje spremenijo v silno hrepenenje...

Na planini Zajavornik se je današnji cilj prvič prikazal. Že sama planina je slikovita, skupaj z ogrlico pokljuških snežnikov, ki rastejo proti modremu nebu pa zagotovo pusti vtis tudi izbirčnežem.


Prvi pogled na današnji cilj - na desni,
... hip za tem se pokažejo tudi stanovi na planini Zajavornik,
... s širšo okolico.



Mimo planine Lipance je vodila današnja pot, ki je tisto pravo zimsko podobo dobila šele na sami planini. Pogledi so že med potjo uhajali navzgor in navzdol, sonce je sijalo z neverjetno energijo za mesec januar, občasni sunki vetra pa so preganjali oblake, ki so s svojo belino, prav kakor zasneženi vrhovi, le še poudarjali modrino neba. Ne, hiteti se na takšen dan ne da, ker vseh lepot je toliko, da se jih na hitro naužiti ne da.

Blejska koča na Lipanci
Proti vrhu Debele peči
Ko se med potjo prvič pokaže Očak,
... pa Stolov greben tudi.
Grintavci so manj pobeljeni.
Na vrhu Debele peči sta bila danes tudi dva prav posebna obiskovalca,
... sta povedala, da se potepata tudi po svetu. Celo himalajske gore jima niso tuje.

Ob takšnem razkošju pogledov, kot jih na vse štiri strani neba nudi razgleden vrh, človek pozabi na čas in si želi, da bi kar trajalo. Verjetno vsakdo ne razume, tudi opisati je težko, kakšna občutenja prevzamejo dušo, ko stopiš na vrh in s pogledi objemaš bogastvo okrog in okrog. Pozabiš, da si morda žejen, da si na vrh pripotoval prepoten, da prsti otrpnejo, ker poleg tega kar odneseš domov v srcu, želiš odnesti tudi na spominski kartici. Tudi kadar nisi v družbi sorodne duše, prav lahko ždiš na vrhu neskončno dolgo, se čudiš stvarstvu narave, se mučiš s prepoznavanjem kakšnega manj poznanega vrha, se z očmi sprehajaš po vrhovih, ki si jih že prehodil ali si podrobno ogleduješ one, ki so v bližnjem ali tudi oddaljenem planu. Ja, tudi takšni so vmes, za katere veš, da jim nisi dorastel in pogledi nanje zato izvabijo celo kakšen vzdih, a že v naslednjem trenutku te zopet preplavi sreča in navdušenje ter se s hvaležnostjo zahvaljuješ, ne vem komu že, da ti je dano, da si tukaj, danes in zdaj...


Bogatija nad dolinami Vrata, Kot in Krma se na ogled postavi,
... od Dolkove do Kukove špice,
... od Škrlatice do Slemena,
... v nasprotno smer od Škrlatice do Rjavine,
... in čez Rjavino na Triglav
... in na pokljuške gore, ki strmo padajo v Krmo
... ter čeznje do gora nad Bohinjem.
Nekaj belega odeva so deležni le najvišji v Karavankah. Tukaj Stol in Begunjščica.
Čez Struško
... na Golico in Klek
... ter čez Dovško Babo 
... na Kepo
Nazaj na planini Zajavornik

Ob povratku se je sonce že poslavljalo. Zopet je minil en nepozaben dan, v mislih pa se že snujejo načrti za nove obiske gora. Da bi jih le bilo še veliko; takšnih pravljično lepih in globoko doživetih.