torek, 28. avgust 2018

Veliki vrh v grebenu Košute

Pri cestarski bajti, oni za zadnjim tunelom pod Ljubeljem, parkiram. V spominu imam to parkirišče izpred dveh desetletij, morda še več, in delček poti proti planini, ki se je vil po pobočju nad grapo in seveda planino, ki sliši na isto ime kot ona bolj znana v KSA, Korošica. Spomin imam še na Hajnževo sedlo, starodaven prehod med Kranjsko in Koroško in s katerega pot, poleg na Veliki vrh, vodi na tudi že davno obiskano Košutico. "Na vrh s sedla pristopiš malo bolj zahtevno kot je to s planine Kofce in potem po isti poti nazaj, ker pač do izhodišča, če nimaš dveh avtomobilov, drugače ne gre" je še ostalo v spominu ... Z izjemo planine in sedla je bilo tokrat vse drugače; pot od izhodišča je širok kolovoz, ki se izteče na planino Korošico, o ozki potki iz spomina ne duha ne sluha, sam vzpon s sedla pa je z leti postal takšno kratko in sladko, nazaj grede kar malček adrenalinsko dejanje. Potem, ko sem že med prijetnim klepetom z oskrbnico na Korošici ugotovila, da novozapadlega snega na poti na Veliki vrh ni, ali vsaj ni toliko, da bi ogrožal pristop na vrh, sem alternativo, ki je bila vzpon na sosednjo Košutico, hipoma opustila.
"Le kako smo včasih lezli v gore," sem se spraševala že takoj nad Hajneževim sedlom, ko sem varno pripeta na jeklenico shranjevala poglede za domov. Brez čelade, brez SVK, takrat še tudi brez pohodnih palic, ki so danes obvezne na kateri koli poti, smo se podajali na takšna pota. Takšna in še zahtevnejša; tudi Hanzovo pot na Prisojnik in še marsikatero zahtevno, sem v tistem času prehodila brez vse te, danes obvezne opreme. "Seveda, dve desetletji nazaj v mladostni čas niso kar nekaj, kar bi človek zlahka zanemaril," sem pomislila, ko me je mladec prehitel, ravno ko sem prispela na greben. Še zelo prijazen je bil, ko sem jaz na njegov nemški pozdrav odgovorila z "dober dan", je odvrnil z "živjo, dober dan."

Severna podoba Velikega vrha s Hajnževega sedla

Pogled od bližje. Pot je zavarovana že takoj na začetku, ko se s sedla
dvigne v poševen žleb

Lep začetek. Varovala so le na začetku, kakšnih sto višincev
Po izstopu iz zavarovanega dela pot ponudi vsega po malo,




... za moj okus je najlepše na grebenu, 
Ostanki avgustovskega snega poglede le še popestrijo



Razen že omenjenega Avstrijca na poti nisem srečala nikogar, nekaj obiskovalcev je bil vrh deležen z južne strani. Ne prav veliko, in tako so pogledi z vrha nemoteno krožili na vse strani neba, spomini pa so se, prav kakor kavke, ki so želele potešiti svojo lakoto, vračali na številne ture v grebenu Košute in z njimi povezana doživetja. Še posebno živi postanejo spomini na takih samotnih poteh na vse one, ki so nekoč skupaj z menoj hodili; vsak s svojim veseljem, v svoje gore, s svojimi željami,  sredi svoje samote, ne vedno vsi z enakim žarom in ljubeznijo do gora, pa vendarle ... Le cilj in pot sta bila vedno vsem skupna, intenzivnost doživljaja pač ne, a spomini na takšna pota vedno znova pogrejejo dušo, in ja, veliko, veliko se jih je nabralo v minulih desetletjih. Kavke pridno odnašajo rozine, prijetno počivanje na vrhu se sprevrže v čisto pravo lenarjenje in prepustim se mu, prav nič me ne priganja, prav nikamor se mi ne mudi, ura ni pomembna ..., poslednja rozina je odromala, kavka je glasno plahutnila s krili, kot da bi vedela, da je konec pojedine, zazrem se v oblake, ki so se medtem začeli nabirati proti zahodu in ja, vendarle bo treba vstati in videno shraniti za spomin ter opraviti še drugi del poti, nazaj v dolino. Počasi, zelo počasi in nerada začnem obuvati čevlje ...

Greben Košute proti vzhodu in KSA v ozadju
proti Koroški
Kofce s Storžičem pod oblakom

Osrednji karavanški vrhovi proti zahodu
Mrčasto proti dolini

Košutica se dviga nad sedlom

Uf, globoko pod menoj je sedlo in potka
... ki pelje na planino  

... in naprej v dolino

Na sedlu jih s pogledom še enkrat objamem,



... pa ni bilo dovolj. Šele na planini se dokončno poslovim od njih. Le kdo bi vedel za koliko časa






ponedeljek, 20. avgust 2018

Dve Ponci

Svetovno znano dolino Planico, ki v zatrepu sliši na ime Tamar in Mangartsko dolino, ki ima prav tako na koncu doline svoje ime, Zagače, ločuje greben Ponc. Greben na jugu zaključuje Kotova špica, pred tem pa se nanj pripne greben, ki ga proti vzhodu pošilja Mangart, ki na jugu s svojo mogočno severno steno oklepa Mangartsko dolino in jo ločuje od nasproti ležeče doline Koritnice. Na severu se greben Ponc, preden le-ta preko Male Ponce utone v gozdovih nad Planiško dolino, še enkrat požene proti nebesni modrini z mogočno Visoko Ponco. S slovenske strani direktnega pristopa brez alpinističnih ambicij ni, je pa na njen razgleden vrh mogoč pristop iz Tamarja, in sicer čez njeno sestrsko Srednjo Ponco in Planiško škrbino. Omenjeni pristop smo me izbrale za sestop, na obisk k njej pa smo se podale iz Mangartske doline in tako naredile eno dolgo in lepo krožno turo.
Zjutraj oba jezerca samo pozdravimo in se prav nič ne obiramo. Obseg pogledov na Mangartovo bogatijo v zatrepu se s stotnijami pridobljenih višinskih metrov nenehno povečuje, sonce pa z njegovih višin leze navzdol, dokler ne pozlati tudi dna doline in se ne umije kar v jezerih. To vemo, saj smo precej gora tod okoli že obiskale in med temi pogovori tudi hoja kar hitro mineva, še zlasti sta tokrat navdušeni Darja in Sonja, ki sta ob pogledih na strmine onkraj zatrepa podoživljali Pot življenja in ferato od bivaka Nogara.

Dobro jutro

Sonce pleza navzdol in proti vzhodu

Prav nič se nista postarala od zadnjega obiska. 

Tudi navzgor uhajajo pogledi

... in na grapo, ki jo bo potrebno prečiti

... nazaj dol tudi

Prečenje grape
Kava, piškot in čokolada pred

... nadevanjem opreme

In še eno prečenje grape. Tokrat v nasprotno smer, proti vstopu v ferato.
Darja gre naprej

Dragi in Sonja previdno sledita

... se že smejita, ker sta varno pripeti

Medtem je sonce osvetlilo tudi skrite kotičke v dolini

Srednja Ponca in Planiška škrbina še v senci

Čez škrbino nas bo peljala pot na Srednjo Ponco

Vrh Mangarta se je medtem za kratek čas skril,
pozdravil pa nas je lepotec Jalovec

Ena pa ena, po lojtrci

... in lepo naprej proti vrhu

Se še obiram in fotkam
... tudi na drugo stran, družba pa pohiti na vrh





Se jim pridružim za eno skupinsko fotko,
sledil je dooolg počitek in uživanje na vrhu

Razgledi z vrha so bili lepi, le svetloba fotografsko ni bila najprimernejša, kljub temu smo naštevale vrhove enega za drugim in vmes je padel kakšen: "ja, tja pa še moramo, tam pa že dolgo nismo bile ..." Tudi o zahtevnosti ture smo se pogovarjale, pa o "dolgosti" spusta, ki bo sledil temu prijetnemu oddihu tudi in da je menda prav spust z vrha do škrbine najzahtevnejši na celotni turi. Prav vse smo izjemno dobro opravile, čeravno se je s Srednje Ponce res vleklo. Še dobro, da smo imele zadnji dve uri kar nekajkrat pivo v Domu v Tamarju v mislih, kako tudi ne, saj dom dolgo gledaš globoko pod seboj.

Greben Ponc in greben, ki ga Mangart pošilja proti vzhodu
 se združita,  Kugy ga imenuje  Nebeški most. Onstran Kotovega
sedla pa se začenja nova zgodba z novim protagonistom

Spredaj Slemenova špica, desno greben Mojstrovk, čez Prisojnik Škrlatiške gore

Proti Gornjesavski dolini in Karavankam

Oblaki so zakrili Viševo in Montaževo skupino, tudi na Višarje se eden spušča

Greben proti srednji Ponci

Plošče pod škrbino, ki smo jih ob vzponu gledale navzgor

Na škrbini


Pogled nazaj na Visoko Ponco

... in še eden že skoraj z vrha Srednje Ponce z gorniki, ki se spuščajo z vrha
in z onimi na škrbini

Na vrhu srednje Ponce

... in z njega pogled v Mangartsko dolino, oni v Tamar pa je žal neuporaben

Še slovo od Nebeškega mostu in sledil je dooolg spust v Tamar

Po mnogih urah zopet na ravnih in trdnih tleh

Tukaj se v Tamarju poti razideta, leva na Jalovec, desna na Srednjo Ponco

ne potrebuje komentarja ...

Še pogled iz avta na naši dve današnji dami in krog je sklenjen