sreda, 09. avgust 2017

Vrh Korena


Ko tam stojiš, le en meter manj kot 2000 m visoko, jih z enim pogledom večino ujameš in če se le malček obrneš proti vzhodu ali zahodu, se pogled razširi. Najvišji ves bahav proti nebu kipi prav nasproti in sosede, predvsem dame, pogled nanj le še ozaljšajo. One, nekoliko oddaljene proti zahodu s svojimi skalnimi vrhovi kukajo izza zelenih otočkov ruševja, tiste najbližje strmo prepadajo na gruščnate Pode, tavzhodne pa se grezijo globoko v dolino Bistrice ...  "Za dobri dve prgišči jih je," pomislim, "a človek bi jih kar objel in k sebi stisnil tako so ljube, tako naše, tako domače, vse svetle in ponosne tam stojijo že od vekomaj ..."





S soncem sva na planino prispela istočasno in se čez planino Koren povzpela na vrh









... in na vrhu uživala dolgo, dolgo

... seveda najprej zazrta proti severu




Tudi proti jugu tokrat lepo



Onstran doline Kokre še en lepotec


Čez Ježa se bom vračala,

... ob pogledu na planino Koren na vzhodu,

... in Dolgo njivo na zahodu

Pogled nazaj na potko
... in gore v ozadju tik pred neljubim srečanjem prav na potki






Tokrat se nisem ustavila na vrhu Zvoha, je bilo prevroče



petek, 28. julij 2017

M. Bivera in M. Clapsavon

Ko smo lansko leto parkirali v vasi Sauris, je takoj pritegnila moj pogled. In bolj ko smo se s parkirišča dvigali nad vas v smeri vrha M. Pieltinisa, bolj je bila vabljiva. Takrat še nisem vedela kako ji je ime in kakšna pot ter od kod pripelje na njen vrh...




Pri letošnjem planiranju karnijskih podvigov je dobila svoje mesto. Pravzaprav gre za dva vrha, na katera se je moč povzpeti z istega sedla; skalnato M. Bivero in bolj travnati M. Clapsavon. In da se je na njiju potrebno povzpeti v kar se da lepem vremenu, ker da je užitkarskih razgledov na vse strani neba na pretek, še dobim v poduk. In res določimo najlepši dan med našimi karnijskimi potepanji, ko naj bi sonce sijalo cel dan in je bila odsotnost neviht sto odstotna. Jutro na planini Razzo je bilo natanko takšno; posamezni oblački na globoko modrem nebu so le polepšali poglede na gore okrog planine...







Po nekaj minutni hoji od koče na planini se od Brentonijev in Terz poslovimo in za ovinkom pozdravimo naš današnji cilj. Spotoma pokuk na desno proti še neznanim goram in na levo proti planini Mediana in kar hitro smo na planini Chiansaveit, ki leži v naročju obeh lepotcev.








Ne hitimo, časa imamo dovolj, prisotna pa je tudi že utrujenost, saj gremo skoraj vsak dan na turo že enajst dni zapored. Počivamo le, če vreme res ne dopušča. Celo tako zagnane smo, da se odpeljemo izven pokrajine Beluno, kadar je drugje vreme manj mokro. Na tak način smo bile med drugim v gosteh na vrhu Amariane, ki jo je tako lepo videti na poti proti Tolmezzu. Na planini Chiansaveit za pristop izberemo levo pot, ki nad planino nekaj časa poteka skozi gozd in zato sprva sploh ne opazimo, kako se je modrina začela mešati s sivino. Nič nam ni jasno od kod kar naenkrat toliko oblakov in seveda upamo, da je vse skupaj le prehodno. Pri vzponu čez melišče nas že ujamejo prve megle.






Na sedlu se srečamo s slovenskima pohodnikoma, s katerima smo se videli že na izhodišču. Drug drugemu potarnamo o razočaranju nad nenadno spremembo vremena in se v upanju, da se pa vendarle zopet pokaže sonce, razidemo. Onadva proti Clapsavonu, me proti Biveri, vsak po svoji megli.





Na vrhu Bivere se ne zadržujemo.


Tik pred sedlom,
... in takoj se zaženemo po grebenu na nasprotni strani - proti Clapsavonu


Za takšno planiko
... se pa že splača potruditi



Skalnat greben prekinjajo travnati vložki z veliko rožicami. Murke so nenavadno velike,
planike imajo močno kosmatene cvetove in mesnate listke












Megla je bila na vrhu pred nami




Ker upanje umre zadnje, na vrhu Clapsavona počnemo marsikaj, da bi dočakale, da bi  "Kranjkam vremena se zjasnila". Se niso, a niti nismo bile pretirano žalostne, le vsake toliko smo se ozrle za medlim sončnim žarkom, če se mu je slučajno uspelo prebiti do spodnje plasti trdovratne sivine.








V boju med soncem in mračno meglo je tokrat zmagala slednja. Ni nam pokvarila vzdušja. Dobra mera počitka z vložki razposajenosti in igrivosti so nam vsem trem dobro deli. Pot navzdol je bila strma, a je ob redkih šopkih do planine Chiansaveit hitro minila. Vlekla se nam je naprej do planine Razzo, kjer na dobrih štirih kilometrih narediš še dodatnih sto m vzpona in nič več se nam ni zdelo čudno, da se je I. Zlodej po njej raje vozil s kolesom. Ja, in na planini se je obvezno ustavil na pivu, tudi me smo se...