sreda, 01. avgust 2018

Grušnico, 1570 m visoko goro, ki je iz glavnega grebena Tolminskih gora pomaknjena navzven in je njen vrh zato imeniten razglednik, sem pred leti spoznala prvič, spotoma, na eni od številnih krožnih poti nad zatrepom doline Tolminke. Sestop naj bi potekal z Grušnice preko Čadrga na planino Prode in nazaj na planino Polog in bi moral biti vse prej kot zahteven. In bi tak tudi bil, če ne bi ... Ja, če ne bi pri lovski koči zavila v gozd in nadaljevala po izjemno ozkem grebenčku, ki me je potem na precej daljši in zahtevnejši način tudi resnično pripeljal v Čadrg. Domačinu v Čadrgu sem potem "pojamrala", da nekje niti za eno širino stopala ni bilo prostora, kaj šele za dve, stopali namreč, pa je odgovoril: "Ma ja, saj ga sploh ni, ne bi smela mimo lovske koče in bi prav lagodno sestopila ..."
Od takrat je bila ta potka v načrtih in pred dnevi je končno prišla na vrsto. Morda še ne bi, pa so nas vremenske napovedi odvrnile od nekaterih drugih (beri višjih) ciljev. Prav lepa je; iz Čadrga se najprej zažene nesramno strmo, k sreči skozi gozd, ki blaži vročino. Za Rešljevo planino nato preči nekaj grap in skoraj vodoravno pripelje do stika s potjo iz Tolminskih Raven. Ko pripelje na trave pod planino Kal postane vsa dišeča in cvetoča in tako vse do razglednega vrha. Tokrat so bili oblaki precej nizko, no dobre volje nam niso pokvarili. Nazaj grede smo nahrbtnike dodatno obtežile z dobrotami kupljenimi na ekološki kmetiji Pri Kumru v Čadrgu ...










Tolminski Migovec se dviga 

... nad planino Kal
... vzhodno od njega polmesec, ki se dviga nad planino Razor
od Vrha nad Škrbino do Vogla in Žabiškega Kuka
Proti zahodu pa nadaljevanje grebena od Tolminskega Kuka do Mahavčka
ter čez Prehodce do vzhodnega dela Krnove skupine

... ki se čez planino Sleme in Mrzli vrh niža vse do Tolmina
Niz hiš med skrbno obdelanimi polji na levi sliši na ime Čadrg


Sledila sta še dva neplanirana obiska, takisto zaradi negotovega vremena; osameli hrib z ruševinami gradu se dviga sredi slikovite Tolminske kotline in sliši na ime Kozlov rob ter Tolminski muzej. Ob obisku slednjega izvemo, da se nahaja v prostorih, ki jih je dal zgraditi prav tisti lastnik, ki je pustil grad v drugi polovici 17. stoletja dokončno propasti. Ruševine gradu postopno obnavljajo, me smo ga obiskale po Zgodovinsko naravoslovni učni poti, njegov vrh pa smo morale zelo na hitro zapustiti, da smo utekle plohi, ki se mu je precej hitro približevala, že okrog poldneva, in sicer prav iz smeri kamor smo bile pred spremembo plana namenjene.


Ob poti


Maketa nekdanjega gradu se nahaja v Tolminskem muzeju


... danes ruševine

Pogled z vrha po dolini Soče navzgor


... proti Tolminu

... proti sotočju Soče in Tolminke
... in plohi, ki se je naglo približevala iz smeri Vrha nad Škrbino



Ker še tudi po vedrenju v kavarni sonce ni moglo premagati gostih oblakov, smo se odpravile v Tolminski muzej. Stalna razstava nosi naslov Naplavine obsoške zgodovine in se prične z izjemno zanimivim arheološkim delom poimenovanim Krasna si bistra hči planin. Arheološke najdbe popeljejo obiskovalca od najzgodnejših poselitev teh krajev preko bronaste in železne dobe vse do naselitve Rimljanov in na koncu Slovanov.

Zgodovinsko-etnološki del zbirke je še zanimivejši, predvsem pa gledalcu bližji, saj prikazuje obdobje od tolminskega kmečkega upora leta 1713 pa vse do prve polovice 20. stoletja. Poleg bivanjske kulture so predstavljeni prostori, kjer so se Tolminci zbirali,  družili, izobraževali ... Muzejska pripoved seveda zajame vse pomembnejše zgodovinske dogodke, ki so glede na obmejno lego področja še posebej drugačni.

Umetnostno-zgodovinska zbirka v kletnih prostorih skriva bogastvo stenskega slikarstva, kiparska dela, liturgično posodje in tudi nekaj vrhunskih umetniških del, med njimi dela Maksima Gasparija in Toneta Kralja. Za slednjega je med drugim značilno, da so ga kot velikega primorskega rodoljuba številni zavedni duhovniki v času med obema vojnama povabili, da jim je s svojimi protifašističnimi motivi poslikal cerkve.



Dodajte napis


Dodajte napis













Na dveh od znamenite krnske trojice

Včasih, ko še ni bilo svetovnega spleta, pa planinska literatura je bila  tudi mnogo skromnejša, in seveda cestno premikanje mnogo počasnejše od današnjega, je bil Krn s svojimi sosedi tam nekje daleč, daleč na skrajnem jugozahodnem koncu Vzhodnih Julijcev ... Predvsem o Krnovih sosedih je bilo takrat bolj malo napisanega in pri meni, verjamem pa da še pri komu, je bil obisk Krna in seveda Krnskega jezera, kakor je to velevala prva vezna pot v Alpah sploh, takratna Slovenska planinska transverzala, za precej dolgo časa vse. Še dobro, da so se konec prejšnjega tisočletja gospodu Miheliču pridružili še nekateri gospodje, kot so Stritar, Mašera, Habjan, če omenim samo nekatere, ki so nam te gore pobliže predstavili. Ja, in predstavili so nam jih na način, ki je bil zame izjemno privlačen in vabljiv. Priljubile so se mi zelo; gore in njih vrhovi ter  grebeni, razgledi z njih, planine v njihovih naročjih in vasice na sončnih terasah. Bogastvo voda, ne le srebrne Soče, ki se vije po dolini, tudi razkošje slapov in tolmunov, korit in sotočij, obeh jezer, očara slehernega pohodnika. Prav kakor gore, vse travnate in mehke na južnih straneh in vse razbrzdane na onih neosončenih, so tudi ljudje; stroge in neizprosne jih je oblikovalo trdo življenje, mehkoba in milina jih prevzameta ob pogovoru o njihovih krajih, običajih, preteklosti. Kot obmejnim krajem jim minuli časi res niso bili naklonjeni in žalostnih spominov, tudi po gorah, je še vedno veliko. Potem je tukaj še njihov poet, Simon Gregorčič, čigar ljubezen do domače narave, po kateri je potem hrepenel celo življenje in je bila kasneje navdih za številne njegove umetnine, je vzklila prav na planinah pod Krnom, kjer je kot pastir preživljal svoja najrosnejša otroška leta.

Me je zaneslo nekoliko preč od našega tokratnega pohajanja. Naziv Krnski trojček pripada trem; Krnu, ki se mu zaradi slovesa najvišjega in zaradi svoje pojave in lege tudi posebnega, dominantne vloge ne da odvzeti, se pridružujeta še Batognica in Vrh nad Peski. Slednjima dvema smo me namenile naš obisk, za prvaka pa je bil ta dan prevroč. Prva imenovana tudi "gora-trdnjava", si je žalosten sloves prislužila zaradi dogajanj med prvo svetovno morijo, ko sta si bili sovražni vojski na njenem mizastem temenu, predvsem pa v rovih pod njim, le nekaj deset metrov vsaka k sebi. "Kako so vojaki na tej višini kar dve zimi preživeli, ob tem pa še neutrudno kopali po njenem drobovju in vanj nameščali razstrelivo?" se človek nehote sprašuje, ko hodi mimo kraterjev, ki jih je povzročila obsežna eksplozija, ki je vrgla v zrak italijanske položaje in bojda sam vrh gore znižala za nekaj metrov. Opominov na te žalostne čase je še danes po celotni Batognici na pretek. Vzhodno od nje se nahaja Vrh nad Peski. Puščavski sipini podoben vrh, obkrožen s prostranimi peski, koder so imeli svoje položaje avstro-ogrski vojaki. Iz tistih časov vodi nanj tudi več poti, čeravno mislim, da markiranega pristopa nanj ni. Me smo tokrat na njegov vrh prišle mimo očarljivega jezerca v Lužnici, meni pa je ostal v zelo lepem spominu potep izpred nekaj let, čez oba Šmohorja in zopet mimo številnih ostankov vojne in s pogledi na severno podobo Krna do mini stolpa na vrhu.





































Velikokrat razmišljam, kako napisano in pofotografirano ne more pričarati tistega kar doživljamo na poteh, pa kljub temu s svojim pisanjem vztrajam. Morda zato, da bo ostalo za takrat, ko ne bom več mogla gor, morda zato, da se bom nekoč spominjala vseh, ki nas družijo pota v gore,  prav kakor se že sedaj pogosto spominjam tistih, ki so nekoč lepote gorniških pohajanj delili z menoj. Morda le zato, da me bo nekoč spomnilo kako zelo težko je vstati v zgodnjem jutru ali včasih sredi noči, a neizmerno lepo se je potem pozdraviti s soncem, ko pozlati vršace nad menoj, še pred tem pa prisluhniti kravjim zvoncem na planini? Kdo ve, če nista kriva tudi piš vetra, šum potoka, vonj gozda, mirnost in tihota, ki se na poti naselita v dušo? Kaj pa strah in negotovost, pa tesnoba, ki te objamejo, ko te na brezpotju zajame megla ali ti grozeče grmenje napoveduje prezgodnjo nevihto? Jih odtehta mavrica, ki se razpne čez umito nebo in srečen povratek z gore? Seveda jih, in dokler bo tako, in da bi le še dolgo bilo tako, bom zahajala tja gor in se vračala, često utrujenih nog, a s toploto sreče v prsih ...