Antonispitze (2655)

Krepko smo že zakorakali v december, jaz pa sem s pričujočo zgodbo še v zgodnjem poletju iztekajočega se leta. Še vedno v Dolomitih in v času, ko so prve rožice komajda pokukale izpod snega in ko so naju ostanki izjemnih količin snega v minuli zimi nemalokrat prisilili v spremembo ture. Nekaj podobnega se nama je godilo tudi z vrhovi, ki obkrožajo planoto Fanes. Trije so bili v planu za letos. Ne vem ali je bila kriva zgodnja ura ali mraz ali pa oboje in še kaj tretjega zraven, ko sva brez da bi kaj prida razpredali svoje misli, precej naglo zapustili parkirišče pri koči Pederü. Po dolini Rautal, se je začela vleči megla, kot bi nama sporočala, da bo najino hitenje zaman. Tempo sva omilili šele, ko se je pot dodobra ustrmila, jeziki pa so se nama razvezali šele, ko sva dosegli rob visokogorske planote. Sonce je premagalo meglo in spomin na lepoto tega jutra ogreje moje srce tudi v še tako meglenem in turobnem decembrskem dnevu tukaj v Ljubljani. 

Med jasnim temno modrim nebom z nekaj puhastimi oblački in temno zelenimi macesni in rušnatimi planjavami, kot bi jim sam stvarnik naložil, da skrbno čuvajo vse bogastvo na tej planoti, odsevajo v svoji skalni sivini gore, ki obkrožajo planoto. Ostanki snega njih podobo le še ozaljšajo, prav kakor hrumeč gorski potok ali smaragdno zeleno jezerce med svetlo zelenimi pašniki, ki krasijo podobo planine. V ranem jutru je pogled rajski. Izžareva idiličnost, milino, tihoto, spokojnost, skrivnostnost ...  Brez greha bi človek tu ostal, sede opazoval podobo raja ali leže, s priprtimi očmi zazrt v modrino neba, užil vsak trenutek sreče, dokler bi trajala.

Pri koči Faneshütte/Rif. Fanes izveva, da je brez zimske opreme možno le do jezera Limosee ali na Antoniusspitze/Monte Sella di Fanes. Odločiva se za slednjo, saj bo jezero na programu ob obisku Pereispitze/Col Bechei. Usmeriva se proti koči Lavarellahötte/Rif. Lavarella, kjer si bova ob povratku žejo potešili z njihovim pivom, saj koča slovi po najvišji pivovarni v Dolomitih. Nadaljujeva pod "parlamentom svizcev" ter med rožicami ob poti proti melišču, ki naju dostavi na sedlo Antoniusjoch, ki najin cilj povezuje z Neuner Spitze/Cima Nove. Od sedla do prav posebnega križa na vrhu ni več daleč, našodrani potki je tik nad sedlom nekoliko pozornosti odvzela čreda kozorogov, ki se je že šla opoldanski počitek. Midve sva si ga privoščili na vrhu, ob malici in kavi, dolgega, uživaškega, razglednega, nepozabnega ...

Stvaritev narave, ki so jo zavzeli svizci. Videli sva le parlament, parlamentarci pa so se 
pustili videti le od daleč, so se pa izjemno dobro slišali

Pogled nazaj na prehojeno pot in planino Klein Fanes ter zasnežene gore v ozadju. 

Pogled s sedla na razgledni Paresberg/Monte Pares, ki je prišel na vrsto jeseni

Ob opoldanskem počitku so si 

...za kuliso izbrali Neuner Spitze/Cima Nove

Proti vrhu današnjega cilja

Križ na vrhu, ki naj bi temeljil na emblemu frančiškanskega reda

Razgledi na vrhu me vedno znova prevzamejo in ena sama hvaležnost me je, kadar je časa dovolj in me nič ne preganja, da obred ogledovanja lahko traja. Tokrat je šlo brez zemljevida; številne vrhove prepoznam, pri nekaterih sem že bila na obisku, spet druge najdem, ker vem, da morajo tam biti, potem so tu tisti, ki jim imen niti podob ne poznam in tako na vse strani neba, okrog in okrog, večkrat. 

Od bližnjih Pareispitze/Monte Parei, Muntejela de Senes/Monte Sella di Senes, Seekofel/Croda del Becco, Neuner Spitze/Cima Nove, preko 3000 metrov v višino se pnejo Hohe Gaisl/Croda Rossa,  Piz Lavarella, skupini Tofane in Cristallo, v daljavi Zillertalske Alpe in številni drugi. Pogledi, ki se jih ni moč naveličati, nikoli, ampak res nikoli.

Zjutraj mi je bilo čisto malček žal, da nisva mogli mimo jezera in na vrh Pareispitze/Monte Parei, po ladinsko Col Bechei. Ob povratku pa sem vedela, da bova semkaj še prišli, saj je bogastvo videnega kar klicalo po ponovnem obisku. In tudi bova, zagotovo. Vračali sva se po poti pristopa, veselja polni in z načrti v mislih. Nekoliko utrujenih nog in z več oblaki na nebu ter ob petnajst stopinj toplejšem ozračju od zjutraj, sva se prešerne volje poslovili od potočkov in svizcev, pivovarne, razgledov in pogledov in se napotili v dolino in en čudovit dan je bil sklenjen. Da bi jih bilo še veliko.

Tole pa je pogled na najin cilj tri mesece kasneje; v družbi 
Neuner Spitze/Cima Nove

... ki se jima tukaj pridruži še Zehner/Sasso delle Dieci. To bo že ena od naslednjih zgodb