torek, 30. junij 2015

Na grebenu Muzcev,

... kjer planike rastejo v družbi cvetov gozdnih jagod, kjer se spogledujeta temnomoder encijan in vsa dišeča črna murka in kjer v zavetju bujno cvetočih šipkovih grmov v rahlem vetru  kimajo temno rožnati  cvetovi turške lilije, je svet nekoliko drugačen kot smo ga vajeni slovenski gorniki doma v Sloveniji. Tudi čas tam teče počasneje in če se ti uspe povzpeti na greben, v daljavi modrino morja uzreš, nekatere velikane kot npr. Strmo peč in Montaž, pa Kaninsko pogorje ali pa Stolov greben pa gledaš, kako zelo drugače kot sicer, namreč od zahoda proti vzhodu.

O grebenu Muzcev govorim, natančneje o njegovem skrajno zahodnem delu, kjer se s svojimi 1958 metri dvigne najvišji vrh celotnega grebena, Lopič mu je ime po slovensko in Monte Plauris po italijansko. Njegov vzhodni sosed onstran prevala Lanež (Forcella Slips) je nič manj mogočen, le nekoliko nižji, Javor (Monte Lavara), še nekoliko vzhodneje se nad svoje najbližje sosede dvigne 1818 m visok Monte Cjadin. Slednja dva sta bila deležna mojega prvega obiska v tej izjemno divji in lepi pregradi, ki poteka v smeri vzhod zahod, na sever in jug pa prepada strmo in tudi do 1600 m globoko. V strmine se zarezujejo številne gruščnate grape, prekinjene tudi s skalnimi skoki, med strmimi travnatimi pobočji se belijo skale, ponekod se vse do robov zajeda ruševje, spet drugod se skoraj ne upaš stopiti na rob, ker se ne ve, kje in koliko je spodjeden, stoletni ostanki pa pričajo, da so nekoč planine segale višje od današnjih.

Levo Lopič, desno Javor, pred njima Cima di Campo
Južne strmali Javorja 

Križ na vrhu Javorja s pogledom proti Lopiču
Severovzhodna podoba Lopiča

Proti vrhu Javorja z vzhoda 
... in stražar pod vrhom
Pogled na križ na vrhu z zahodnega grebena
Lopič in Javor s planine Pecol
Iz Rezije proti grebenu pleza megla
Najvišje nad svoje sosede se dviga Monte Cjadin
Levo zadaj skrajni zahodni del Kaninskega pogorja, še bolj zadaj Strma peč in Montaž
Cima di Campo od zahoda ...
... čez njena strma južna pobočja poteka pristop na Monte Cjadin
Pot na Monte Cjadin poteka čez številne grape, mimo opuščene planine, se izgublja v visokih travah, se spušča in spet dvigne, med čudovitim cvetjem in ob razgledih, ki se jim niti mladi gams ni mogel načuditi ter končno čez strm predvrh pripeljala do možica na vrhu.



Vrh je še daleč,

...tukaj že bližje


Nižji od grebena Muzcev je Stolov greben, ki pa je v svojem zahodnem delu, kjer se z 1709 m visokem Velikem Karmanu vzpne najvišje, zelo podoben grebenu Muzcev. Onstran grebena preko Furlanske nižine pogledi sežejo do morja.

 

Po grebenu Muzcev proti vzhodu. Zadaj desno Stol, za njim silhueta Matajurja

Zahodni del Kaninskega pogorja, za njim pod oblaki Montaž s sošečino
Po grebenu proti zahodu, najvišji je Lopič
Daleč proti severozahodu
Monte Sernio, Creta Grauziara
Monte Pisimoni, Zuc dal Bor, Monte Cozzarel










petek, 26. junij 2015

Po lepem pristopu, zoprn sestop

Vsaka gorniška pot v spominu zapusti sled. Četudi minejo desetletja, se najpomembnejših detajlov s poti vedno znova spomnimo, tako onih ljubih, kakor tistih manj prijetnih. Severni pristop na Stol izpred desetletja in pol, ko še tudi fotkali nismo tako velikodušno kot v novodobnih časih, je bil natančno takšen; po lepi avstrijski ferati gor in po običajni, dosti manj lepi poti nazaj v Avstrijo po avto. Vsa ne-lepost sestopne poti tiči v vršnem strmem delu melišča nad krnico V Kožnah, ki je še za navzgor nevaren za zdrs, kaj šele navzdol. No, vse skupaj vzamemo v zakup in nastala je lepa krožna turca s številnimi fotografijami ...

S poti proti Celovški koči se desno odcepi potka, ki pripelje do vstopa v plezalni del


Eden je bil pred nami. Smo mu naročile, naj ne proži kamenja
Še zadnji popravki pred začetkom
... in uspešen start











S pridobljeno višino so se širili razgledi, pogledi navzgor proti cilju in nazaj na prehojeno pot ter one, ki so štartali za nami.

Idilična Mačenska planina s Kozjakom 
Severna podoba grebena od Stola proti Vajnežu 
Po dolini Barental smo prišle do izhodišča 
Pogled na del prehojene poti in
... in tiste, ki so nam sledili


Po izstopu iz plezalne poti so seveda poglede najprej pritegnili velikani z druge strani Save, z vrha pa so pogledi s Stola vedno širni ...











Po kavi v Prešernovi koči, kjer smo se ob zakurjeni peči tudi pogrele, smo med rožicami prispele do na začetku omenjenega melišča. Še vedno je nevarno za zdrs, je pa tokrat dobesedno žarelo. Toliko planinskega maka še nismo videle in nekoliko nižje, ko poti ni bilo potrebno več posvečati pozornosti, smo se že ozirale za našimi skorajšnjimi cilji. Med njimi Celovška špica, Jelenčka, Srednja peč ...









Celovška špica z juga
Zoprn del melišča in pogled na Jelenčka 
Zahodna podoba Vrtače

Mimogrede smo bile mimo Latvice čez sedlo Belščica pri Celovški koči, namenile še zadnje poglede obzidju, ki kipi proti oblakom nad Mačensko planino in sledil je le še spust do avtomobila. Smo bile enotnega mnenja, da bodo zagotovo nekateri drobci s tokratne poti tudi za vedno ostali v spominu.




Severna podoba Celovške špice
... in celotnega grebena Orlic