Rutarski vršič

So poti in so vrhovi kamor se radi in vedno znova vračamo, tudi večkrat na leto in v vseh letnih časih. Za mene je eden takšnih, vse odkar ga poznam, tih in samoten Rutarski vršič. Skromne višine, niti ni zelo razgleden, nanj ni markirane poti in tako tudi gneče ne, tudi ne vem natančno kaj je tisto, zaradi česar se rada vračam. Enostavno tam je ves vabeč in obisk pri njem je kot pri dobrem starem prijatelju ...

Iz njegovega vznožja, po dolini Belega potoka mimo Skočnikov, pelje lovska pot na vrh. Le enkrat samkrat sem šla v obratni smeri, iz krnice Za Akom, od koder pripelje druga pot, tako da ju je najlepše povezati v krožno pot. Čeprav gre za sredogorje, ni nikoli pretirano vroča, ker potka poteka po gozdu. Občasno se gozd toliko razpre, da se zasveti razdrapano pečevje, ki ga Kukova špica pošilja v zatrep doline Belega potoka, šele na vrhu pogled obstane na grebenu Karavank ali pa se potopi v dolini Save. Tedaj za  hrbtom tudi zaslutiš  velikane Martuljkove skupine s Široko pečjo v glavni vlogi in vhodom v Amfiteater. Že zaradi navedenega se splača tja gor, če pa se spustiš v krnico Za Ak in se tam sedeč na ogromnem balvanu čudiš arhitektu videnega, je prav dobro, da imaš v mislih že lepoto naslednjega cilja, ker sicer bi tam lahko kar obsedel, namreč Rajskih livad, kjer se ob kavi ali pivu (ali obojem) še enkrat zazreš navzgor, od koder si prišel. Če ti ni žal kakšnega ovinka, oziroma se namesto s pivom odžejaš z ledeno vodo, potem se lahko napotiš še do Gornjega Martuljkovega slapu ali Mahovja in tako turo obogatiš z dodano vrednostjo.

Približno tako smo nekaj dni nazaj turo doživljale tudi skupaj s prijateljicami.

Prilagam še nekaj slikc Mahovja, ki je letos presahnilo in so slikce zato iz neke minule zgodbe.