Včerajšnji obisk planote Nanos, natančneje 1262 m visoke, razgledne Pleše, je bil že enajsti letošnji po vrsti. Že takoj na začetku leta smo se na Rožnovenski poti priporočili vsem, ki imajo kaj besede pri kreiranju vremena, tako da nam le-to izjemno služi in smo pri realizacija plana pohodov čisto v socialističnem duhu, kar pomeni čez sto odstotni. "Da ni mogoče", morda pomisli kdo. Seveda je, ker planiranim turam občasno dodamo tudi kakšno ne planirano.
Iz Razdrtega je med drugimi na vrh Pleše speljana tudi strma pot, ki je simpatično pokončna in sprva poteka skozi gozd, višje pa ob vse obširnejših razgledih med pečinami, ki so ozaljšane z rastišči raznovrstnih rožic. Celo tako se izpostavi in postavi pokonci, da je sem ter tja potrebna kakšna jeklenica, tam pa, kjer je med skalami prostora za nekaj prsti, so se včeraj med travami razkazovali nasadi modrih perunik, zadaj, za zaprto Vojkovo kočo, tudi nasad cvetočega čemaža.
Lažno sporočilo glede odprtosti koče na začetku poti |
Nekoliko pred cerkvijo Sv. Hieronima smo se usmerili nazaj v smer Razdrtega in prečili razgledna in strma pobočja, dokler nismo ponovno prispeli na mehko pot v objemu gozda, ki nas je čez ogromno poseko in mimo izhodišča pripeljala do osvežilne in krepčilne rumeno-zlate hrane, ob kateri analiza razmer na pohodu, vedno pridobi na dodani vrednosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar