Visoko nad zatrepom Ziljske doline

... se dvigajo številni vrhovi, ki povezani v vence obkrožajo Ziljsko dolino; na severu veriga Ziljskih in na jugu Karnijskih Alp. Med slednjimi se nahaja tudi današnji cilj, ki je nekdanjim, pretežno slovenskim prebivalcem v dolini služil kot Ponca ali Poldnik, na njegovem vzhodnem sosedu pa se je sonce ustavilo ob enajsti uri in tako sliši na ime Elferspitz. Na križu, ki stoji na vrhu Polinika v spomin na žrtve vojne izpred stotih let, navedena imena izpričujejo o nekdanji poselitvi Slovencev, ki je segala daleč proti zahodu ...

Lepota jutra se začne razlivati že takoj nad izhodiščem, imen gora nekdo, ki je tukaj prvič, seveda ne pozna, gora je pa z višino vedno več in vse bolj so odkrite ...

Hoja skozi gozd je prijetno hladna, a pravljični del ture se začne nad gozdno mejo. Cvetje na planini Spielboden Alm, nad katero se mogočno dviga današnji skalnati cilj, ne raste posamič ali v šopkih, temveč se razprostira v plantažah živo-pisanih barv, kjer nekje prevladuje sončno rumena ali nebesno modra, spet drugje snežno bela ali različni odtenki rožnate. Nianse zelene so brezštevilne, dodatno osenčene, ko je oblak občasno zakril sončevo svetlobo. Človek bi lahko ure dolgo taval med vso to lepoto, užival v vonjavah, s pogledi uprtimi zdaj na cvetoče blazinice, med katerimi se vije steza, zdaj proti skalam na severu, kamor je namenjen ali nazaj navzdol, od koder je prišel. Čisto lahko bi tudi enostavno obsedel ob z encijanom obrobljenim vhodom svižčevega domovanja in poslušal njihovo medsebojno opozarjanje na nevsakdanji obisk ter v tišini počakal, da se mu kateri izmed živahnežev celo približa. Ta del poti je bil tokrat zagotovo najbolj čaroben.

Najprej zeleno in daleč zadaj vrh, nato nad plantažami cvetja že bližje in cvetoče, vmes pa vrtovi in skalnjaki ter svižčeva domovanja ...

Rožnato ostaja vse do sedla Spielbodentorl, ko se odpre razgled proti severu, od tam pa med skalami in gruščem na vrh. Razgledov z vrha si (še) nisem zapomnila. Na sever mimo že omenjenega križa sežejo do onih v večnem ledu, navzdol pa v dolino, kjer so med slikovitimi naselji videti lepo urejena polja. Proti JV so v daljavi nakazani Julijci, nekoliko desno rožnata planina iz smeri prihoda. Najlepši pa so nedvomno na najvišji vrh Karnijskih Alp, oziroma celotno skupino Hohe Warte/Monte Coglians.

Nazaj grede mimo verjetnega napajališča za živino, s pogledom na vrh in ob oglašanju svizcev, ki so se na melišču, sicer precej od daleč, pustili celo videti.

En čudovit dan je minil v meni docela neznanih gorah in vse kar sem doživela in videla, je le prgišče onega, kar je ponujeno in me še čaka.