Na zadnji dan enega bogatega leta

Ko iz različnih razlogov ne morem visoko v gore, pridejo na vrsto hribi in hribčki.  Tako je bilo tudi danes, na zadnji dan leta 2012, leta ki je bilo gorniško zelo bogato. Pa ne mislim samo na višinske metre in prehojene kilometre, bolj na odkrivanje posebnosti, lepot in skrivnosti, ki se površnega opazovalca ne dotaknejo, ali pa se je do njih potrebno malček potruditi. Na teh poteh zelo pogosto sploh ne srečam človeka, tisti redki, ki pa ubirajo takisto čudna pota, neredko postanejo tudi prijatelji. Oni bogatijo vtise in spomine, ki jih nosim z gora.

Na Ajdno, ki  je arheološko najdišče, za gornike pa predvsem privlačen razglednik, sem se napotila s Koroške Bele. Na izrazit rogelj je potrebno splezati čez kratko strmo steno, vrh pa v resnici upraviči sloves razglednika. Po dolini Save navzdol čez Gorenjsko, navzgor do najvišjih nebotičnikov v Martuljkovi  skupini in naprej do Triglavove skupine. Seveda pa čisto od blizu svojo podobo na ogled postavi Stol, ki na zahod preko Potoškega Stola svoj greben pošilja proti pohlevnejši Belščici.

Z Ajdne je samo še streljaj do gostoljubnega Valvazorjevega doma. Poleg urejenosti in čistoče, podrobnosti, kot so aranžmaji na pogrnjenih mizah, dobre hrane in refoška, ta dom ponudi tudi toplino. Ne le toplino krušne peči, temveč toplino, ki veje iz vseh kotičkov in od slehernega člana ekipe.

Ob povratku počakam še na naslednji prizor, ko se je sonce še zadnjič v letošnjem letu poslovilo. Zelo sem morala pohiteti, da sem brez čelne svetilke prišla v dolino.

Instant razgledi

Res, da se je potrebno dvigniti skoraj tisoč višincev, a je pot speljana tako mojstrsko, da jih skoraj ne občutiš ... Že po nekaj deset minutah hoje se na poseki za trenutek odpre pogled proti Julicem.

Hoja po pomrznjeni potki skozi gozd ni prav nič naporna in šele tik pod kočo je potrebno nadeti dereze.

Če si skromen, kar pa jaz, ko gre za gorolazenje, nisem, se zadovoljiš že s pogledi izpred koče.

Po dolgem martinčkanju pred kočo in zelo dobri kavi se napotim proti vrhu Dobrče.

Celotna pot res hitro mine in zato današnjim razkošnim razgledom nadenem gornje ime. Zaobjamejo vse kar ni potopljeno v morje megle, ki se razprostira nad celotno gorenjsko ravnino. Od Ratitovca do Krna in vse kar je vmes, od Triglava do Dolkove špice in vse kar je vmes, od Škrlatice do Kukove špice in vse kar je vmes... Čisto pred menoj dominanten Stol s sosedo Begunjščico. Z osončenega grebena Košute  pogled zdrsi na zasnežene Grintovce in senčno stran Storžiča, ki mu na tej strani dela družbo pohlevna Kriška gora, ki tudi že čaka na skorajšnji obisk.

Ena krožna turca nad Jesenicami

V globokem minusu, popolnoma nepripravljena na turo, saj nameravam hoditi po markirani poti, štartam iz stanovanja. Markirana pot se začne za jeseniško gimnazijo, in to je to, premišljujem, ko hitim proti izhodišču. Pa hodim okrog gimnazije, pa naprej proti osnovni šoli, sprašujem prezeble mimoidoče, a začetka moje potke nihče ne pozna. Ena mlada mamica pred OŠ mi le razloži, da vsaj še dva kilometra naprej in potem levo na pot, ki je markirana... Hodim hitro, ker je zares mraz in pozorno oprezam, zaman. Ko sta se tista dva kilometra verjetno podvojila, končno srečam človeka, da lahko spet povprašam. Bojda res obstaja pot, ki pa je zaradi podrtega drevja neprehodna, niti slučajno ji tudi sicer v snegu ne bi mogla slediti, in zato je najbolje da pot nadaljujem po asfatni cesti mimo kamnoloma in ob potoku itd. Seveda cesto iz Koroške Bele v Javorniški rovt poznam, neznacu se zahvalim, z ravnokar ugotovljenim dejstvom pa sprijaznim; saj kazen mora biti, ker kazen je vzgojna. Med "tovčenjem" asfalta razmišljam kako bom pot čez Jelenkamen našla nazaj grede, torej v obratni smeri in bo nastala prava krožna tura, seveda z napako.

Rečeno, storjeno. Potko sem našla, zgrešila obvezen ovinek na Kalvarijo, našla vpisno knjigo, se ustavila na razglediščih, na eni od številnih klopic popila čaj, zelo pazljivo sestopala ob jeklenicah, saj na nekaterih delih dereze ne bi bile nič odveč, občudovala ledne umetnine in sklenila, da se zagotovo vrnem in raziščem tudi variante. Aja, pa izhodišče sem našla!

Končno sonce - doma

Bogastvo nad zatrepom doline Tolminke

KO ŠE NISEM NIČ VEDELA

V ZATREPU

IZVIRČKI SE SPREMENIJO V POTOČKE

MLADA TOLMINKA

SAMO KAKŠEN KM OD IZVIRA

Poznojesenska pritlehna megla, ki že več dni povzroča turobno vzdušje in nas, odvisnike od sončeve svetlobe, peha v depresivna stanja, ima le eno šibko točko, da vzamemo pot pod noge in se dvignemo nad njeno debelo plast soncu naproti. V upanju, da na vrhu Lisce, ki je petsto metrov višje od mojega doma, nemara le uzrem kakšen sončni žarek, se zjutraj odpravim tja gor. Razmišljanje je bilo popolnoma zmotno. Debele bale, ki so se valile, spuščale in dvigovale, so bile le še bolj goste. Nazaj grede so mi misli odtavale v čas poletja in na razgledne vrhove in sončne grebene.

Kjer se stikata Krnova skupina in zahodni greben Spodnjih Bohinjskih gora, ki bi jih jaz raje imenovala kar Bohinjsko Tolminske gore, torej natančneje ob njunem vznožju, dokaj nenavadno začenja svojo pot reka Tolminka. Ob mojem prvem obisku konec julija, ki je bil sploh prvi v teh čudovitih koncih, je bilo na levem robu pašne planine kar nekaj izvirčkov, ki so se takoj po rostvu razlili v številne potočke. Kasneje v avgustu, ko sem se vračala na obiske v gore in na planine, ki se dvigajo nad zatrepom doline, so presahnili. Ob tem prvem obisku sem  spričo skoraj navpično padajočih in razbrazdanih ostenij meni neznanih gora, občutila tudi tisto človeško majhnost in nevednost, saj  razen grebena med Mahavščkom in Tolminskim Kukom ter mulatjere, ki se pne proti Prehodcem, nisem poznala nič. Spomini na spoznavanje in odkrivanje tega navdušujoče  lepega koščka gorskega sveta, so danes pregnali meglo in me navdali z veseljem.

Prvi dve turi sta bili spoznavni; s planine Polog z zanimivo žičnico čez strugo Tolminke na planino Na prodih in ob poslušanju šumenja rečice proti  planini Pod Osojnico, tam proti planini Dobrenjščici, nato skoraj vodoravno prečenje do planine Na kalu. Od tod čez Grušnico v slikoviti Čadrg in nazaj na planino Na prodih in na izhodišče. Na nasprotni strani pa mimo izvira Tolminke po markirani mulatjeri na Prehodce in naprej do piramide pod Peski. Tu markirano pot zapustim in se pod melišči,  ki padajo izpod Škofiča napotim proti planini Lašca. Vmes oprezam za možicem, ki me bo naslednjič usmeril proti grebenu med Rdečim robom in Škofičem. Na planini Lašca najdem pot, ki me čez razdrte grape pod Malim Kuntarjem privede do križišča, kjer sem zjutraj zavila proti Prehodcem. Obiščem še lovsko kočo v Vrtičih in se vrnem na izhodišče.

SLEME

MAHAVŠČEK

POD MASELNIKOM IN ŠKOFIČEM SE SKRIVA

JEZERO V LUŽNICI

ŠE POGLED NA JEZERCE S ŠKOFIČA

SPREMLJEVALEC NA POTI Z LAŠCE

OKNO V GREBENU

Naslednji obisk je bil namenjen Mahavčku. Pot do Dobrenjščice je bila že poznana, nadaljevaje do poseke, ki me je  pripeljala do prečne poti je potekalo brez problema, potem pa sem prečila predaleč v desno in se na greben povzpela po grapi, desno od daleč vidnih plošč. Ni bilo možicev in je bilo seveda bolj vznemirljivo in kar precej naporno, bo treba najti še ono pravo varianto. Na grebenu stopim na poznano pot, po njej do vrha Mahvščka, naprej do  prevala Vratca in čez  Za Lepočami na Prehodce in nazaj na planino Polog. Zgodba o Škofiču in Rdečem robu se je odvila nekoliko drugače od načrtovane. Na slednjega sem se povzpela s planine Kuhinja, obenem obiskala še Jezero v Lužnici in Maselnik, nekako ta dan ni bilo dovolj energije še za Škofič... Zato pa se je zgodila ena polnovredna tura nekaj dni za tem. Na Škofič sem se povzpela mimo spominske cerkvice na planini Javorca s planine Polog. Pot vodi mimo planin Črča, Laška seč, Medrje in Sleme, obide Mali in Veliki Stador in nato po že poznani poti na greben, na njem pa levo do vrha Škofiča. Nazaj grede je bil planiran še ovinek na tudi že poznano planino Pretovč, ki pa bo počakal do naslednjič. Bilo je namreč zeloooo vroče in dolgo. Če opisanemu dodam še obisk Mrzlega vrha iz vasi Krn, bo moje naslednje popotovanje po tem delu Krnove skupine  bistveno manj zvedavo, zato pa nič manj privlačno.

POSEBNOST DOSTOPA NA PLANINO NA PRODIH

POVABILO NA PLANINI POLOG

PLANINA NA PRODIH

V TEM DIVJEM OKOLJU POTEKA POT NA PL. LAŠCO

POT NA PREHODCE

IN POT NA  PL. DOBRENJŠCO

PRETOVČ POD MRZLIM VRHOM

JAVORCA

ČRČA

LAŠCA

LAŠKA SEČ

MEDRJE

M. IN V. KUNTAR

NA VRHU ŠKOFIČA

POSEBNEŽ RDEČI ROB

OHRANJENA ČRNA KUHINJA V ČADRGU

NA STADOR JE BOJDA MOŽNO TUDI OD TUKAJ