Ena krožna turca nad Jesenicami

V globokem minusu, popolnoma nepripravljena na turo, saj nameravam hoditi po markirani poti, štartam iz stanovanja. Markirana pot se začne za jeseniško gimnazijo, in to je to, premišljujem, ko hitim proti izhodišču. Pa hodim okrog gimnazije, pa naprej proti osnovni šoli, sprašujem prezeble mimoidoče, a začetka moje potke nihče ne pozna. Ena mlada mamica pred OŠ mi le razloži, da vsaj še dva kilometra naprej in potem levo na pot, ki je markirana... Hodim hitro, ker je zares mraz in pozorno oprezam, zaman. Ko sta se tista dva kilometra verjetno podvojila, končno srečam človeka, da lahko spet povprašam. Bojda res obstaja pot, ki pa je zaradi podrtega drevja neprehodna, niti slučajno ji tudi sicer v snegu ne bi mogla slediti, in zato je najbolje da pot nadaljujem po asfatni cesti mimo kamnoloma in ob potoku itd. Seveda cesto iz Koroške Bele v Javorniški rovt poznam, neznacu se zahvalim, z ravnokar ugotovljenim dejstvom pa sprijaznim; saj kazen mora biti, ker kazen je vzgojna. Med "tovčenjem" asfalta razmišljam kako bom pot čez Jelenkamen našla nazaj grede, torej v obratni smeri in bo nastala prava krožna tura, seveda z napako.

Rečeno, storjeno. Potko sem našla, zgrešila obvezen ovinek na Kalvarijo, našla vpisno knjigo, se ustavila na razglediščih, na eni od številnih klopic popila čaj, zelo pazljivo sestopala ob jeklenicah, saj na nekaterih delih dereze ne bi bile nič odveč, občudovala ledne umetnine in sklenila, da se zagotovo vrnem in raziščem tudi variante. Aja, pa izhodišče sem našla!