Ko iz različnih razlogov ne morem visoko v gore, pridejo na vrsto hribi in hribčki. Tako je bilo tudi danes, na zadnji dan leta 2012, leta ki je bilo gorniško zelo bogato. Pa ne mislim samo na višinske metre in prehojene kilometre, bolj na odkrivanje posebnosti, lepot in skrivnosti, ki se površnega opazovalca ne dotaknejo, ali pa se je do njih potrebno malček potruditi. Na teh poteh zelo pogosto sploh ne srečam človeka, tisti redki, ki pa ubirajo takisto čudna pota, neredko postanejo tudi prijatelji. Oni bogatijo vtise in spomine, ki jih nosim z gora.
Na Ajdno, ki je arheološko najdišče, za gornike pa predvsem privlačen razglednik, sem se napotila s Koroške Bele. Na izrazit rogelj je potrebno splezati čez kratko strmo steno, vrh pa v resnici upraviči sloves razglednika. Po dolini Save navzdol čez Gorenjsko, navzgor do najvišjih nebotičnikov v Martuljkovi skupini in naprej do Triglavove skupine. Seveda pa čisto od blizu svojo podobo na ogled postavi Stol, ki na zahod preko Potoškega Stola svoj greben pošilja proti pohlevnejši Belščici.
Z Ajdne je samo še streljaj do gostoljubnega Valvazorjevega doma. Poleg urejenosti in čistoče, podrobnosti, kot so aranžmaji na pogrnjenih mizah, dobre hrane in refoška, ta dom ponudi tudi toplino. Ne le toplino krušne peči, temveč toplino, ki veje iz vseh kotičkov in od slehernega člana ekipe.
Ob povratku počakam še na naslednji prizor, ko se je sonce še zadnjič v letošnjem letu poslovilo. Zelo sem morala pohiteti, da sem brez čelne svetilke prišla v dolino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar