Res, da se je potrebno dvigniti skoraj tisoč višincev, a je pot speljana tako mojstrsko, da jih skoraj ne občutiš ... Že po nekaj deset minutah hoje se na poseki za trenutek odpre pogled proti Julicem.
Hoja po pomrznjeni potki skozi gozd ni prav nič naporna in šele tik pod kočo je potrebno nadeti dereze.
Če si skromen, kar pa jaz, ko gre za gorolazenje, nisem, se zadovoljiš že s pogledi izpred koče.
Po dolgem martinčkanju pred kočo in zelo dobri kavi se napotim proti vrhu Dobrče.
Celotna pot res hitro mine in zato današnjim razkošnim razgledom nadenem gornje ime. Zaobjamejo vse kar ni potopljeno v morje megle, ki se razprostira nad celotno gorenjsko ravnino. Od Ratitovca do Krna in vse kar je vmes, od Triglava do Dolkove špice in vse kar je vmes, od Škrlatice do Kukove špice in vse kar je vmes... Čisto pred menoj dominanten Stol s sosedo Begunjščico. Z osončenega grebena Košute pogled zdrsi na zasnežene Grintovce in senčno stran Storžiča, ki mu na tej strani dela družbo pohlevna Kriška gora, ki tudi že čaka na skorajšnji obisk.
Ni komentarjev:
Objavite komentar