Bašeljski vrh - vendarle

Oblaki nad Krvavcem so se kravžali, ampak tam, kamor sem jaz namenjena, je bilo videti prav lepo. Po pričakovanju tudi na potki; pomladno na začetku in zima na vrhu, da bodo pa razgledi tako pičli, se pa nisem nadejala.

Ob prihodu na Kališče modrine na nebu ni bilo več, Storžičev vrh se je začel skrivati, ni se pa čisto skril, saj sem ga prav lepo nagovorila, da bi ga rada pofotkala nekoliko od bližje, saj vendar ve, da dokler ne odvrže snežne odeje, jaz k njemu na obisk ne morem. In sta me takole počakala, da sem se jima približala; dominantnež na levi in moj današnji cilj, na desni, naslednji posnetek pa je že z vrha mojega Bašeljskega vrha.

Gaz je bila lepo narejena, za posedanje na vrhu je preveč pihalo, četudi znani pogledi, so vedno nekoliko drugačni in prav rada sem pogledala na sosede ter se ob tem spomnila številnih obiskov nanje in tudi vseh onih, ki so me spremljali, kadar nisem bila sama. Ja, spomini se nabirajo in vesela sem tega, saj često pogrejejo dušo, še zlasti kadar se po stezah potikaš sam s svojimi mislimi. Rada imam takšna pohajanja in ne, prav nič daljša se mi ne zdijo, kot če hodim z družbo. Čaj v pokrovčku se mi je medtem ohladil, dolijem vročega, spijem in se odpravim navzdol, iz zime v pomlad.

Pot po robu

Ko smo večer pred turo razmišljale kam bomo  naslednje jutro šle; ali na zasneženi Tolsti vrh ali morda proti Slovenski Istri, kjer kupujemo oljčno olje, da bi obnovile zaloge, je zmagal tretji predlog, rob Trnovskega gozda, oziroma pot po delu planote, tik preden se le ta dobesedno prekucne v Vipavsko dolino. Po delčkih smo jo sicer že prehodile, saj po njej poteka Slovenska planinska pot, v celem kosu pač še ne. Začele smo na Predmeji, končale na Colu, Pot po robu je pot dobila ime. Poteka po razgibanem kraškem svetu, zdaj na odprtem in travnatem, hip zatem izrazito pečevnatem, pa v redek gozd zavije, da za tren razglede vzame. Ovije se okrog vrtač, preči škraplje, ogne se bornim zaplatam rodovitne prsti, ki so jo pridne kmečke roke že bogve kdaj ogradile, da bi pridelke pred srnami in prašiči zavarovale. Pelje stran od prepadov, tako da se brez skrbi predajaš razgledom; razgledom na notranjost planote, na kuclje, ki jih boš moral še prehoditi in one, ki so že ostali za teboj, predvsem pa na dolino, ki se vsa osončena razteza dobesedno pod tvojimi nogami in onstran nje čez griče pogled seže vse do morja ... "Nebeško," razmišljam, ko na klopci pred Otliškim oknom posedamo. "Koliko lepega na kupu, pa saj bi bilo tudi, če bi šle v Istro ali pa na Tolsti vrh ali pa kam drugam. Toliko različnosti podob našega edinstvenega kotička na tem planetu nam je dano. Ali sploh znamo ceniti kako veliko imamo, kljub svoji majhnosti? Kolikšen del teh dragocenosti bomo znali, zmogli predati svojim vnukom? Zagotovo ne vseh. Prav na tej planoti, kakor tudi marsikje drugje, se število človeških duš manjša. In če vemo, da šele sobivanje človeške duše in duše narave osmisli sobivanje, potem strah še zdaleč ni odveč."

Kazen za zapečkarstvo

Ko si len, iščeš vse mogoče izgovore in opravičila za svojo lenost. Še tako nedolžen kašelj ali nahod ti prav pride, pa zoprno vreme, predstava, da je potka po kateri bi šel hodit nemara vsa blatna ali celo poledenela, tudi dobra knjiga, pa še bi se kaj našlo. Tudi to, da letošnja zima ni prav nič zimska itd. Pa se mesec ali dva naenkrat odvrtita in ko slaba vest končno zmaga, se zaženeš. Ampak dobesedno, v strm breg, in s pobožno željo, da pavza le ni bila tako dolga, da ne bi zmogel. Se domislim one tablice v Mačah, ki do Doma na Kališču obljublja dve uri, tri in pol pa do Storžiča, čeravno gre za dobrih 900, oziroma 1500 višincev. Nekaj podobnega se spomnim tudi s poti na Svinjak ...

Se odločim za Kališče, ne zaradi tablice, saj sem vedela, da še v boljši kondiciji tej časovnici nisem kos, temveč zato ker sem predvidevala, da je pot kopna. Da bo lep dan, je sprva kazalo, pa se je vreme kaj kmalu sfižilo, no potka pa je bila res ne le kopna, tudi suha. Na uro nisem prav dosti gledala, sem se pa na izhodišču prepričala, da me spomin ne vara.

Sem uživala na poti in niti nisem imela nekih težav, ko pa sem prisopihala na planino Spodnje Kališče in me je zagrnila gosta megla, sem brez pomislekov obrnila. "Ne v takem mi pa res ni nujno, da rinem še naprej," je bil sila primeren izgovor.

Z bolečinami v mišicah in kolenih sem se soočila šele naslednji dan in seveda sklenila, da bi bilo pred ponovitvijo mogoče bolje opraviti kakšen kilometer po PST, morda stopiti na Šmarno goro, povsem nepričakovano pa se je zgodila še Gradiška Tura.

Letošnja zima

20.02.2020 pogled na Vipavsko dolino

Konec februarja in začetek marca sta se zgodila ob koncu tedna in sneg je zapadel, v hribih. Pogumno odločim preveriti kondicijo v snegu na Kališče, če bodo pa razmere dopuščale morda celo do Bašeljskega vrha. Odlično je šlo, le idiliko novozapadlega snega je zopet požrla megla in pri tablici, kjer je bilo gazi konec, obrnem.