Ob prihodu na Kališče modrine na nebu ni bilo več, Storžičev vrh se je začel skrivati, ni se pa čisto skril, saj sem ga prav lepo nagovorila, da bi ga rada pofotkala nekoliko od bližje, saj vendar ve, da dokler ne odvrže snežne odeje, jaz k njemu na obisk ne morem. In sta me takole počakala, da sem se jima približala; dominantnež na levi in moj današnji cilj, na desni, naslednji posnetek pa je že z vrha mojega Bašeljskega vrha.
Gaz je bila lepo narejena, za posedanje na vrhu je preveč pihalo, četudi znani pogledi, so vedno nekoliko drugačni in prav rada sem pogledala na sosede ter se ob tem spomnila številnih obiskov nanje in tudi vseh onih, ki so me spremljali, kadar nisem bila sama. Ja, spomini se nabirajo in vesela sem tega, saj često pogrejejo dušo, še zlasti kadar se po stezah potikaš sam s svojimi mislimi. Rada imam takšna pohajanja in ne, prav nič daljša se mi ne zdijo, kot če hodim z družbo. Čaj v pokrovčku se mi je medtem ohladil, dolijem vročega, spijem in se odpravim navzdol, iz zime v pomlad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar