Kazen za zapečkarstvo

Ko si len, iščeš vse mogoče izgovore in opravičila za svojo lenost. Še tako nedolžen kašelj ali nahod ti prav pride, pa zoprno vreme, predstava, da je potka po kateri bi šel hodit nemara vsa blatna ali celo poledenela, tudi dobra knjiga, pa še bi se kaj našlo. Tudi to, da letošnja zima ni prav nič zimska itd. Pa se mesec ali dva naenkrat odvrtita in ko slaba vest končno zmaga, se zaženeš. Ampak dobesedno, v strm breg, in s pobožno željo, da pavza le ni bila tako dolga, da ne bi zmogel. Se domislim one tablice v Mačah, ki do Doma na Kališču obljublja dve uri, tri in pol pa do Storžiča, čeravno gre za dobrih 900, oziroma 1500 višincev. Nekaj podobnega se spomnim tudi s poti na Svinjak ...

Se odločim za Kališče, ne zaradi tablice, saj sem vedela, da še v boljši kondiciji tej časovnici nisem kos, temveč zato ker sem predvidevala, da je pot kopna. Da bo lep dan, je sprva kazalo, pa se je vreme kaj kmalu sfižilo, no potka pa je bila res ne le kopna, tudi suha. Na uro nisem prav dosti gledala, sem se pa na izhodišču prepričala, da me spomin ne vara.

Sem uživala na poti in niti nisem imela nekih težav, ko pa sem prisopihala na planino Spodnje Kališče in me je zagrnila gosta megla, sem brez pomislekov obrnila. "Ne v takem mi pa res ni nujno, da rinem še naprej," je bil sila primeren izgovor.

Z bolečinami v mišicah in kolenih sem se soočila šele naslednji dan in seveda sklenila, da bi bilo pred ponovitvijo mogoče bolje opraviti kakšen kilometer po PST, morda stopiti na Šmarno goro, povsem nepričakovano pa se je zgodila še Gradiška Tura.

Letošnja zima

20.02.2020 pogled na Vipavsko dolino

Konec februarja in začetek marca sta se zgodila ob koncu tedna in sneg je zapadel, v hribih. Pogumno odločim preveriti kondicijo v snegu na Kališče, če bodo pa razmere dopuščale morda celo do Bašeljskega vrha. Odlično je šlo, le idiliko novozapadlega snega je zopet požrla megla in pri tablici, kjer je bilo gazi konec, obrnem.