Odkar se december začenja že novembra

... vsaj v trgovskih centrih, na preveč osvetljenih ulicah in cestah polnih reklamnih panojev in (večinoma) kičasto okrašenih izložb, pa do vse bolj hrupnih mestnih središč in neštetih povabil na decembrske dogodke. Vsako leto znova, vse bolj zgodaj, intenzivneje in žal tudi uspešnejše prisiljujejo ljudi v doživljanje praznikov po meri, ki jo določa potrošnja dobrin.

Zdi se, da se številni tako "zapovedanemu" načinu doživljanja decembra tudi dejansko podredijo in vsaj navidezno izkazujejo, da so njihovi upi, želje in hrepenenja tudi potešeni. Menim, da vse prevečkrat temu ni tako in da se ljudje po prazničnih zabavah pogosto počutijo izpraznjene, nezmožnost doživljanja praznikov "po meri" pa doživljajo kot poraz. Če se ob tem pojavi  še občutek nepovezanosti z družino in najdražjimi, kar sila pogosto eskalira prav med prazniki, saj je vezi, pripadnost in bližino potrebno negovati skozi celo leto, potem razočaranja tudi obliž zunanjega blišča ne zmore več prikriti. Potem so tukaj tudi ljudje, ki menijo, da bi jih vsaj en majhen delček te bleščave dejansko osrečil, pa si je ne morejo kupiti, privoščiti ali je sploh doživeti. Iz različnih razlogov; ker so bolni, revni, osamljeni, so ravnokar izgubili koga od svojih dragih, so brezdomci, iz kakršnih koli razlogov ne poznajo domačnosti in topline, morda zaman pričakujejo, da se jih bo kdo sploh spomnil in še in še bi lahko naštevala. Vsem tem je doživljanje praznikov boleče, praznični čas pa preživljajo žalostno in zagrenjeno. Poveličevanje podob topline doma in družinske sreče ob praznikih za namen reklame, se mi zato zdi izjemno neprimerno.

Kako se upreti temu čemur podlega prva skupina, kako pričarati kanček veselja in vzbuditi malček upanja onemu iz druge skupine? Imeti občutek dobre vesti in pomirjenosti globoko v sebi? Znati imeti le realna pričakovanja in predvsem znati biti hvaležen za vse dobro, kar ti življenje nameni, vsak dan posebej ter vedno znova? Imeti moč se ponovno pobrati, ko te to isto življenje pahne na kolena. To so lučke, ki naj bleščijo in osvetljujejo, in ne le v prazničnem decembru ...


Če je bil jesenski dolomitski potep namenjen "kraji zlata" pod dolomitskimi ostricami, je bil tale zimski namenjen pobegu iz meglene Ljubljane in od zgoraj opisanega tipičnega decembrskega vzdušja. Organiziran je bil skoraj brez načrtovanja, termin določen glede na prosti čas vseh treh udeleženk ter možnostjo najema cenovno ugodnega apartmaja. Bilo je nekoliko oteženo zaradi praznikov in smučarske sezone, kljub temu mi je uspelo in nastanile smo se v dolini  Gsieser Tal/Valle di Casies, v skrajnem  severno-vzhodnem delu znanega smučarskega središča Kronplatz.

V začasnem domu smo se počutile izvrstno,

... za hrano in pijačo smo poskrbele že doma, saj je bil urnik sila natrpan

Že na poti tja sem želela obiskati kakšen kraj, kjer se poleti, ko je končni cilj vrh gore, ne ustavljam. Tokrat je na priporočilo Jelke to tipična karnijska vas Sutrio, ki se v adventnem času spremeni v eno samo razstavo jaslic, Bojan pa je prišepnil, da moramo v Rezijo, natančneje v Solbico, kjer je vsaka hiša okrašena z jaslicami, in sicer tako, da so le te na ogled tudi mimoidočim. Hvala obema, sem vama prisluhnila ...

Žal je velikanska zvezda repatica, katero zvečer na prizorišče božične zgodbe spustijo z bližnjega Pustega gozda, podnevi samevala. Ob sestopu s hriba pokukamo tudi v vaško cerkev, se sprehodimo po Talipi poti do slapu, obiščemo spominsko sobo Zverinic iz Rezije, in si v muzeju pogledamo kako so v Reziji nekoč stanovali. Muzeju brusačev se tokrat odpovemo, čeravno kdor tam še ni bil, bo tam največ izvedel o tem zakaj so Rezijani tako zelo posebni in na svojo posebnost tudi ponosni.

Iz slikovite Rezije nas je pot najprej vodila nazaj v smeri Tolmezza, kjer se smo se usmerile proti naslednjemu cilju, tipični karnijski vasici Sutrio, ki je eno najstarejših karnijskih naselij sploh. Prepoznavno je po smučarskem središču, imenitnih obdelovalcih lesa, ki jim z vezenjem in šivanjem sledijo njihove žene ter seveda z jaslicami, ki v času adventa privabljajo številne turiste. Kot zanimivost se omenja tudi posebno povezovanje ponudnikov turistične dejavnosti v obliki združenj, podobnih zadrugam. Prav jaslice so bile osrednji namen našega obiska. O spretnosti oblikovalcev lesa nas opozorijo že skulpture ob poti v kraj, potem pa se med dvorišči, po ozkih prehodih, v izložbah, na stopniščih, v steklenih vitrinah, po kleteh, po cesti, pred vhodi v lokale itd. čudimo spretnosti oblikovalcev, njih domišljiji in različnosti uporabljenih materialov pri izdelavi jaslic. Lepo.

Posebnost jaslic v Sutrio je predvsem v tem, da so razstavljene po celem kraju, sicer pa je umetnost jasličarstva izjemno lepo predstavljena v edinstveni zbirki jaslic v Muzeju jaslic Brezje. Poleg čudovitih jaslic v nekaterih slovenskih cerkvah so vredne ogleda tudi Tekčeve jaslice, ki jih je zasnoval čevljar Jožef Ribnikar, dopolnil pa njegov sin Vinko Ribnikar.


Na težko pričakovano zimsko idilo smo naletele šele precej proti severozahodu, v Sappadi od koder smo se ob mladi Piavi spustile do S. Stefano di Cadore, od tam pa po Val Padola do prelaza Kreuzberg/Passo Monte Croce di Comelico, ki predstavlja ločnico med Dolomiti na zahodu in Karnijskimi Alpami na vzhodu, ter naprej po Sextental/Valle di Sesto v Pustriško dolino do našega začasnega doma v Gsies.

V pravljični Sappadi nas pozdravijo znane gore

... in celo nekaj sončka

Seveda tudi tukaj brez praznične dekoracije ne gre

Pogled na Sekstenske Dolomite. Sedlo Kreuzberg,

... snega je res veliko

Polne vtisov smo pripotovale v  "našo" dolino, kar Gsies jo imenujejo na kratko

"Kako zelo drugačen je takle potep od onih naših poletnih, ko nas budilka včasih prebudi že ob tretji uri zjutraj," sem najprej pomislila naslednje jutro, ko smo se brez budilk prebudile v nov dan. Dooolgi jutranji kavi je sledil imeniten zajtrk in šele nato smo se odpravile nadaljnjim raziskovanjem naproti. Štiri cilje sem imela za ta dan v mislih; jezero Pragser Wildsee/Lago di Braies, planoto Platzwiesen/Prato Piazza, sosednjo dolino Antholzer Tal/Valle di Anterselva ter ogled naše doline vse do njenega zatrepa in seveda odkrivanje izhodišč za ture naslednjega poletja. Pogled na eno najlepših jezer v Dolomitih me je ob poletnem obisku gore Seekofel/ Crode del Becco tako prevzel, da sem ga morala pokazati tudi prijateljicama. Sosednja dolina, ki je svetovno znana po Biatlonskem centru Antholz, je vredna ogleda tudi zaradi tretjega največjega istoimenskega jezera v deželi Južni Tirolski. Tudi omenjeno planoto v Braiških Dolomitih sem poznala samo iz literature, saj naj bi bila ne le izhodišče na Durrenstain/ Picco di Vallandro, ki slovi kot imeniten razglednik, temveč tudi kot samostojen cilj v času, ko višje pač ne gre. Smo osvojile prve tri cilje, ker je načrtovalka spregledala, da je dan pozimi bistveno krajši od poletnega. Čeravno nam tudi vreme ni bilo izrazito naklonjeno, smo videle najpomembnejše in našle izhodišča  za potepe v naslednjem poletju, v apartma smo se vrnile šele z ugašanjem dneva.

Proti Braiškemu jezeru

... z  Seekofel/ Crode del Becco v ozadju

ko ni zamrznjeno, je voda v barvah smaragdno zelene

Hotel ob jezeru je star več kot stoletje in pol

Na planoti  Platzwiese / Prato Piazza,  na greben se podamo naslednje poletje

Na nasprotni strani težko dostopna Hohe Gaisel/ Crode Rosse

Tokratni cilj po zasneženih širnih poljanah planote le do koče Berggasthof Platzwiese/Rifugio di Prato Piazza

Berggasthof Platzwiese/Rifugio di Prato Piazza

Pogled izpred koče na skupino Cristallo

Sonce je bilo prešibko, pa smo jo ozaljšale me tri

Še enkrat ob sestopu  Hohe Gaisel/ Crode Rosse

Center za biatlon in tek je sestavljen iz glavne stavbe in seveda veliko prog z različnimi stopnjami zahtevnosti

Jezero je bilo tudi tukaj zamrznjeno, okolica pa zimsko čarobna. Tudi sem zagotovo pridemo poleti

Seveda je vsega lepega vedno prehitro konec. Tudi tokrat je bilo tako. Smo se na dan odhoda sicer odpravile po dolini Gsies navzgor vse do St. Magdalene, vendar je bilo vreme zelo megleno. O možnostih pohodništva v letnih razmerah smo se pustile podučiti s strani lastnice apartmaja. Možnosti je izjemno veliko in zagotovo se vrnemo. Ko smo dolino zapustile, nas je pot domov vodila skozi Lienz, kjer smo naredile krajši postanek, z manjšim ovinkom pa smo se zapeljale še do Weissensee.

Ogled božične zgodbe v Postojnski jami je bila moja večletna želja, ki se mi je letos uresničila. Bojda od prve postavitve mineva že trideset let  in zato ne preseneča, da je v okolju, ki je že samo po sebi čarobno, spektakel res navdušujoč. Prisluhniti Sveti noči ali Ave Mariji v podzemni dvorani med kapniki, v izvedbi vrhunskih umetnikov, med živimi  prizori iz božične zgodbe, je doživetje, ki ga niti veliko število obiskovalcev ne more okrniti prav dosti.

Ko se enkrat začneš zavedati, da v življenju štejejo, ne le lepi dnevi in leta, pač pa lepi trenutki, se hvaležnost pojavi kar sama od sebe. Da bi jih še kar bilo, sem si zaželela tudi ob pričujočem dogodku ob koncu decembra in ob koncu leta 2019.