Tišlerica in Mojstrovica

Na greben Bavh, nad dolinama potokov Belce in Hladnika, naju je vodila danes pot. Samotno je tam gori vedno, razgledno tudi, če ti je sreča naklonjena naletiš na trop gamsov, steza in stečin je toliko, da zlahka zaideš ... Nič ne de, se zopet najdeš, spotoma odkriješ kakšno skrito rastišče avrikljev, se čudiš kako zelo se na tem mestu Karavanke približajo Julijskim Alpam, čeravno se vzpneš le na 1800 m pogled seže celo do Visokih Tur. Izjemno lepo se na ogled postavi Martuljkova skupina, ki kar malo zasenči nekoliko bolj oddaljenega Očaka, zahodno od nje pa niz velikanov, ki zaključujejo Vzhodne JA, pa vse do obeh protagonistov Zahodnih JA.

Svizcev, gamsov in avrikljev danes ni bilo, je pa bilo vse videno odeto v tople jesenske barve; od mimozno in zlato rumenih do oranžnih in bakrenih, pa do številnih nians zelene in oker ter sivo belih odtenkov pod nebesno modrino neba. Barvni čudež je dokončno zažarel, ko sva iz jutranje sence stopili na sončni vrh Tišlerice.

Na vrhu Tišlerice, 

... se je zazrla proti jugozahodu in imela kaj videti

... pred nama današnji cilj, v ozadju od Triglava do Mangarta

Hoja čez macesnove gaje in drevorede, po potkah posutih z zlatimi iglicami in rožicami, ki ne sodijo v ta letni čas. Hoja s pogledi na zelene pašnike obrobljene z ogrlico zlatih macesnov nad katerimi pogled seže čez Kepo do Golice in še dlje. Hoja po barvitem grebenu s pogledom na številne najvišje slovenske vrhove in še naprej proti zahodu. In čisto preprosto; hoja pod macesni in modrim nebom s pogledom na vrh, kjer sva posedali in občudovali videno več kot debelo uro.

In posloviti z vrha se je bilo prav težko, sva to počeli zelo počasi, vmes pa modrovali, kako srečni smo, da imamo različne letne čase in kako se vsakega naslednjega vedno znova veselimo. Kaj se ga ne bi, ko pa je njih menjava tako zelo čarobna.

Še en čudovit potepuški dan se je poslovil. Prehitro, čeravno je edini v letu, ki traja 25 ur. Da bi nam bilo dano, da bi jih še veliko doživeli.