Steze In Sledi: Dolomiti - Jesenski utrinki

Je prišla, tako po prstih in čisto potiho, da je malček presenetila pozno poletje, jesen namreč. Potem, ko sta drugič v letu dan in noč enako dolga, in sonce podari še zadnje moči rastlinam v naravi, da po ciklu kaljenja, zorenja in pred začetkom umiranja, svojim plodovom lahko dajo dovolj energije, da le ti dozorijo, se narava začne pripravljati na umiritev. Vloga je izpolnjena, počitek je nujen, da se po končani zimi, življenje na novo začne. Vedno znova, vsako leto se krog na novo sklene. Opazovanje narave pri tem svojem početju nemalokrat pri človeku izzove čudenje in občudovanje. Tudi pri nama je bilo minuli vikend tako, ko sva z namenom, da pokradeva nekaj zlata, ki se tačas razliva pod dolomitskimi ostricami, odpeljeva v zlato deželo. Nagrada je bila sila bogata.

Ko sva se spuščali v Dravsko dolino, je bilo tudi sonce že zbujeno

Mostiček pri Lago di Dobbiaco/Toblacher See je bil od nočnega mraza še poledenel,

... pri Lago di Landro / Dürrensee naju je sonček že grel, pogled na skupino Cristallo
pa je dal vedeti, da bodo najvišji odeti v belo

Tre Cime so se takole ogledovale v Lago di Misurina, cekinov tukaj še ni bilo

S snegom poprhane tudi Tofane

... in skupina Cristallo

Še skupna

Tofane - v poletnih mesecih jih nismo nikoli videle takole

Lepo tudi na drugi strani

Cortina d'Ampezzo se kopa v jesenskem soncu

Zlato se je začelo pod Passo Falzarego. Veliko ga je bilo, z nekaj zelene vmes, da je bilo vse še lepše. Nadaljevalo se je tudi na sedlu in dalje proti naslednjemu, Passo Valparola. Ljudi je bilo presenetljivo veliko, med parkiranimi vozili tudi avtobus z novomeško registracijo, srečali sva skupino s Koroške. Žičnica na Rif. Lagazuoi je obratovala, parkirali sva lahko šele v "drugem krogu".

Najprej se mi je takole skrila, Tofana di Rozes namreč,

... pa sem jo odkrila tako, da sem malo odgrnila macesne

Proti sedlu,

... in na njem

Po planoti proti Auerau in Croda Negra

Žičnica vozi tja gor proti Lagazuoi Piz

... nazaj tudi

Macesni pred Col di Lana, v ozadju Marmolada

Proti Passo Valparola

... in pogled z njega v Val Badia

... in pogled na skupini Pizes da Cir in Gardenaccia z drznim stolpom Sassongher

Njima nasproti skupina Sella

Macesni pod

To je pa že onstran Passo Gardena pogled nazaj na Pizes da Cir

Tukaj se za nekaj časa posloviva od macesnov. Na Passo Sella poglede najprej pritegneta skupina Sassolungo in navpične stene, ki ji skupina Sella pošilja na sedlo. Za hrbtom se v daljavi pokaže skupina Odle, proti jugu pa se odpre pogled na Val di Fassa in seveda na severno podobo skupine Marmolada.

Marmolada se nama je, ker je pač najvišja, pokazala že na Sella Falzarego. Tam je še oddaljena, od tukaj pa že nekoliko bližja. Seveda se spustiva čisto pod njeno vznožje, k jezeru Fedaia, pogledat če so njena pobočja že kaj jesensko obarvana. Pogledi so bili navdušojoči, pričakovanja izpolnjena, videno naju bo spremljalo v dolgih zimskih mesecih in je navdih za nadaljnje raziskovanje v naslednjem letu.

Marmolada s sedla Falzarego,

... s sedla Sella

... s sedla Fedaia

... kjer lepoto gore jezero Fedaia samo še ozaljša

Čeravno bi bilo tukaj prav lahko zaključiti potep, sva se odločili še za en ovinek. Lago di Carezza/Karer See v objemu smrekovih gozdov, nad katerimi kraljujejo nazobčane špice skupine Latemar, se je pogosto pojavljalo kot motiv na dolomitskih razglednicah. Namenoma sem zapisala v pretekliku, kajti pred slabim letom je njegovo podobo narava spremenila za vedno. Sva vedeli, da tukaj macesnov ne bo, saj tod rastejo zaradi izjemne kvalitete lesa, svetovno znani smrekovi gozdovi, nisva pa vedeli, da je tudi tukaj z vso močjo pustošil lanskoletni vihar, ki je prizadel številne predele severne Italije in tudi sosednje države. In ker pot do jezera pelje čez Passo Costalunga/Karer Pass sva lahko pokukali tudi na najužnejši del skupine Catinaccio/Rosengarten, ki se zaključuje ravno nad tem sedlom, in sicer s skupino Roda di Vael/Rotwand.