Dolomiti - Croda del Becco/Seekofel

Če je poleti vreme lepo in ni nobene gorniške družbe, grem pač v gore sama. To ni prav noben problem v domačih gorah, sem pa imela pomisleke, ko sem se prvič sama odpravila v Dolomite. Ni razlike, razen v dolžini poti, sem ugotovila, ko sem to storila prvič. Sem se ustavila kar na začetku, se pravi na severu, ob svetovno znanem jezeru Lago di Braies/Pragser Wildsee, bojda enem najlepših v Dolomitih. Res je lepo, dodatno pa ga ozaljša gora, ki se dviga nad njegovo južno obalo, Croda del Becco/Seekofel, ki sem jo imela namen obiskati.

Začetek poti je označen ob jezeru in čeprav vrh gore seže 2810 m visoko proti nebu, pot nanjo ni prav nič zahtevna, le nekoliko dolga. Če si zgoden, je precejšen del tudi senčna. V začetku se oziraš nazaj dol proti jezeru, višje gori pa očarajo predvsem različni pogledi na sam vrh.

Pogled nazaj dol s poti

... in naprej

po poti proti sedlu

... tudi med balvani 

Najprej do sedla Forcela Sora Forno, kjer gora že pokaže svojo vršno podobo

Tukaj pa že hodim po vršnem pobočju proti velikemu

... križu. In ker imam dovolj časa, saj bom prespala v koči, 

... se tudi malo pozabavam

Pogled na lepotico s sedla

Tale je s poti proti koči Rif. Biella alla Croda del Becco/Seekofelhutte

Razgledi z vrha so sila razkošni, na velik del Dolomitov,
žal jaz še številnih ne prepoznam, nekaj pač. Tre Cime,
M. Cristallo, Tofane, vrhove nad Alta Badia ...

Bližnja soseda na JV Croda Rossa/Hohe Gaisl

Na severu pa itak vso pozornost odvzame jezero, tako da so Zillertalske Alpe komaj opazne

Lago di Braies, več kot tisoč metrov pod mojimi nogami

Naslednji dan se vračam po drugi strani jezera, tako da je tudi jezero obkroženo. Lepo je bilo, pa saj je skoraj vedno, razen če dežuje. Takrat se s ture res vračamo manj veseli, kar pa se ob novih dogodivščinah hitro pozabi.