Dolomiti - najprej prgišče Sekstenskih

Te dni mineva dobro leto od  prvega "tazaresnega" obiska Dolomitov. Naziv "tazaresni" si zasluži, ko namen obiska postane gorniški, za razliko od onih nekaj prejšnjih, turističnih. Pri teh obiskih, ki so seveda kakor se ob vsakem začetku dogaja, organizirani ne najbolj optimalno in ne vodijo na najprestižnejše vrhove, pa tudi zahtevnost vzponov ne seže kaj dosti čez povprečje, se največkrat spomnim onega pregovora o zarečenem kruhu ...

Ko sem si pred približno poldrugim desetletjem prvič upala stopiti izven markiranih poti in sem na turi na Mišelj vrh postavila prvega "svojega možica", sem bila sila vesela, saj se mi je naenkrat ponudilo bogastvo "poti", kamor si do tedaj nisem upala. Pa ne le to; te poti, ki včasih to sploh niso, so bile vse skrivnostne in vabljive, osamljene in daleč od hrupnih množic, kjer se je dalo prisluhniti tišini. Z njimi so se porajale nove gorniške ideje, prostranost gorolazenja se je naenkrat močno razširila, gorski cilji namnožili. Seveda so bile megle na njih bolj zlovešče, včasih mi je stezice ali zgolj sledi zeleno ruševje kar požrlo ali pa so se, meni nič tebi nič, prekucnile v kakšno grapo od koder ni bilo izhoda. Bog ne daj, da bi me na taki poti ulovila noč in vsakokrat, ko se ni vse izšlo po načrtu, se je prijetno vznemirjenje v duši precej hitro začelo umikati plazečemu se strahu. Takrat sem v glavnem hodila sama, kar je odgovornost do tovrstnega početja še povečevalo. Ko se danes spominjam nazaj, ne vem kaj je bilo lepše; ali se zgubljati in spet najti v Matkovem kraljestvu in zvečer poslušati zvoke citer na njihovem domu, morda odkrivati pozabljene in zaraščene potke zahodno od Kepe, kjer na grebenu domujejo avstrijski kažipoti, slovenskih pa skoraj da ni. Tam nad dolinama Belce in Hladnika, kjer so lovci že takrat sledili medveda, sem med iskanjem sledi naletela na čudovita rastišča avriklja. Le redko sem na grebenu Bavh naletela na krščeno dušo. No, in ko sem zbrala dovolj poguma, sem se odpravila na ostre vrhove nad skoraj navpičnim stenami, po strmih in krušljivih grapah v Martuljkovi bogatiji. Sem bila kar malček ponosna nase in iz srca hvaležna g. Tinetu Miheliču, da je vse držalo kot pribito, kar je zapisal v svojem vodniku Julijske Alpe. Namreč, če je on zapisal, da je tura izvedljiva brez vodnika, sem ji bila tudi jaz sama kos, sicer sem si izprosila vodnika, svojega brata Janeza. Prav posebno mesto iz tistih časov zavzemajo spomini na potepe po meni tako zelo ljubih Tolminskih gorah in planinah, kjer je kakšne stare pastirske potke že res težko najti. Sem se pošteno namučila, ko sem si zamislila sestop z Rdečega roba čez planino Lašco v dolino Tolminke. Joj koliko spominov, kar zaneslo me je, naj se hitro vrnem k Dolomitom in zarečenemu kruhu.

No, takrat me je ob vsem bogastvu slovenskih gora zagotovo kdo slišal reči in verjetno sem to tudi kdaj zapisala, da je eno življenje prekratko, da bi vse naše gore lahko prehodila in da mi vsled tega ni prav nič mar za tuja gorstva. In res, prav nobene potrebe nisem čutila, da bi to ograjo svojega vrtca, ki sem si jo podzavestno sama postavila, prestopila. Do pred petih let, ko so me premamili opisi protagonistov Karnijskih Alp. In sem šla, včasih sama, včasih v družbi, začenši z odkrivanjem njih lepote sprva na vzhodu in potem vedno dlje proti zahodu. Še pred tem so se zgodili Zahodni Julijci, kar pa nisem smatrala za greh, saj so (bile) vendar naše. Sem bila prav ponosna, ko sem iz enega začetnih obiskov gora nad Zajzero v Ovčji vasi, na plošči pritrjeni na tamkajšnji cerkvi, našla zapis, da je tamkaj nekoč  maševal Jurij Pprešeren. Sem nato preverila na spletu in je bil gospod res Slovenec, in to ne kar neki Slovenec, bil je namreč brat Franceta Prešerna.

Še zadnjič nazaj k zarečenemu kruhu. Tam nad dolino Piave, kjer se Karnijske Alpe zaključijo, se onstran doline začnejo Dolomiti. Možnostim nadaljevanju gorskih potepanj ni videti konca, saj se na vsakem vrhu obzorje razširi. Vabeči in vznemirljivi, popolnoma neznani,  z neštetimi vrhovi, ki se poganjajo tudi nad 3000 metrov visoko proti nebu, z večnim snegom in številnimi jezeri posebnih barv v katerih se zrcalijo dolomitske ostrice, obljubljajo nova doživetja.  Čudovito gorsko okolje je večje od treh četrtin Slovenije in sodi med Unescovo svetovno dediščino. Temno zeleni gozdovi nad svetlo zelenimi pašniki in nad njimi gorska divjina. Kako do nje? Kateri poti na kateri vrh sem sploh kos? Od kje so razgledi imenitni, in da niso le v domeni alpinistov? Kaj pa vreme in najprimernejši čas? In žičnice in parkingi ter izhodišča? Pa kulturne znamenitosti in zgodovina? In ne čisto nazadnje, v katerem jeziku bo potekala komunikacija? Oh, vprašanj je veliko več kot odgovorov. Edino v kar ne dvomim je, da so Dolomiti tako prostrani, da se jih v enem življenju ne da prevandrati, želje in obeti  pa prav kakor obzorje, neskončni in nepredvidljivi. Tako moja zgodba o zarečenem kruhu še zdaleč ni končana, še več, upam na številna nadaljevanja.

Kot rečeno, Dolomite na vzhodu omejuje dolina Piave, na zahodu se raztezajo do reke Adiže, na sever sežejo do Pustriške doline in do Val Sugana na jugu. Razdeljeni so v veliko skupin, uradno pa tudi na Zahodne in Vzhodne.

Menda ni naključje, da me je pot na začetku mojega raziskovanja Dolomitov zanesla v Sekstenske Dolomite/Dolomiti di Sesto, saj v njih domuje svetovno znana skupinica Tre Cime di Lavaredo/Drei Zinnen, ki deluje kot magnet, tako za gornike kakor tudi one, ki si njeno lepoto in fotogeničnost ogledujejo s poti, ki je s tem namenom speljana okrog skupine. Seveda je številnih pogledov deležna tudi z vrhov v svoji soseščini in tudi dlje. Prvo srečanje z njeno podobo doživijo že obiskovalci jezera Misurina/Lago di Misurina v dolini, okrog katerega je prav tako speljana krožna pot. Tema dvema potkama je sledila za odtenek zahtevnejša, namreč vzpon na 2675m visok vrh Croda Fiscalina/Oberbachernspitze. Žal nobena v res lepem vremenu.

Prvi pogled na Tre Cime od jezera Misurina

Na nasprotni strani jezerske gladine skupina Sorapis

Pogled na skupino Tre Cime s poti na Crode Fiscaline

Tre Cime s severa

... s sedla Lavaredo

... in od Lago de Antorno

Nad Rif. Locatelli/Dreizinnenhütte se dviga Torre diToblin

Pod stenami Monte Paterno vodi pot do koče Locatelli

Pogled proti skupini Cadini di Misurina

Pot na C. Fiscalina se najprej spusti do jezerca Lagi di Cengia

Dobra družba šteje ...

Rif. Pian di Cengia/ Büllelejochhütte s Croda dei Toni v ozadju

Čeprav so razglede s pohajanja na C.Fiscalina zakrivali oblaki in nas je na koncu tudi malček namočilo, se je občasno le toliko odprlo, da se je obzorje vsaj nekoliko razširilo. Poleg Monte Paterna, ki je kot sosed zgoraj omenjene skupine, prav zaradi njene popularnosti, kar malo zapostavljen in je že bil uvrščen na seznamu želja, mojo pozornost vzbudi skalni obelisk, ki mu s pomočjo zemljevida določim tudi ime; Croda dei Toni/Zwölferkofel. Doma seveda ugotovim, da je 3094m visok vrh dostopen le alpinistom ter da običajnim gornikom  v svojo bližino dovoli  s severa. Nadalje preberem, da se v Sekstenskih Dolomitih nahajajo štirje tritisočaki, med njimi le eden, kamor zmorejo tudi nealpinisti. In glej, glej, pot na 3046m visok vrh Monte Popero/Hochbrunner Schneid pelje pod severno steno Croda dei Toni ...

Croda dei Toni preden so ga zakrili oblaki

Potem je šlo vse zelo hitro; vreme, logistika, rezervacija spanja v Rifugio Zsigmondy-Comici, seveda sem prebrala tudi vse kar sem na to temo našla in ko se mi je zdelo, da sem dovolj dobro usposobljena, sem enega zelooo zgodnjega poletnega jutra, potem ko sem še enkrat preverila vreme, startala. Napovedana je bila ena prehodna popoldanska vremenska motnja, naslednji dan pa sonce na polno.
Že med vožnjo po Dravski dolini je bilo oblačnosti preveč, a sem vseeno optimistično nadaljevala, misleč, da gre le za prehoden pas, ki ga bom kmalu pustila za seboj. A bolj ko sem se peljala proti zahodu, manj je bilo modrega neba. V zmedenosti v kraju Sesto/Sexten zavijem do Info točke in na moje vprašanje od kod oblaki, dobim odgovor: "Ja, žal napoved se je ponoči spremenila in tudi za jutri ne kaže bistveno bolje", hkrati pa mi prijazna gospa v roke potisne natiskano verzijo vremena za naslednje tri dni. Globoko zadiham, kupim še en manjkajoči zemljevid, stopim nazaj do avtomobila in se odpeljem proti izhodišču. Vmes sklenem, da obrnila se pa že ne bom, bom šla pa le do koče in raziskovala, saj je koča izhodišče za številne ture, in ja teh dveh dni si ne bom pokvarila, le adaptirati se moram na novo nastalo situacijo. Sledil je dober zajtrk z obilno kave, iz nahrbtnika odstranim nekaj nepotrebnih reči, vanj stlačim dežnik, samo še preubujem se in zgodba, kakršna koli že, se lahko začne. Odprem prtljažnik avtomobila in ko sem doumela, da so gojzarji ostali doma, se mi je za trenutek zazdelo, da človeka v takem trenutku kaj lahko zadene kap. Pa me ni, sicer tudi te zgodbe ne bi bilo. Se spomnim, da imam one zlizane gojzarje, ki že dolgo niso nepremočljivi in ki so bili že lani namenjeni gobarjenju, spravljene nekje na dnu prtljažnika. In sem šla, tako na pol obuta, z dežnikom v nahrbtiku in očmi uprtimi v sivo nebo. Dobri dve uri hoda do koče sta kar hitro minili, le vlažnosti je bilo v ozračju toliko, da se je tudi brez napovedi dalo vedeti, da bo deževalo. Sem si želela le, da bi me ujma dosegla v koči. Želja se mi je uresničila in sem ob pregrešno dragem pivu doživljala prihode številnih premočenih gornikov v kočo. Po dobri uri je nevihta minila in lepotci v sosedstvu so se na ogled postavili.

Podoba Croda dei Toni, ki jo kaže proti severu

... in Cima Undici/Elfer s svojimi podaniki. Imena so na spodnji
informacijski tabli, ki se nahaja pred vhodom v kočo. Čisto zadaj tudi "moja Popera"

Večer v koči je minil v znamenju ugibanja vremena za naslednje jutro in zdelo se je, da vsak gleda v svoje vreme. Ponoči se je nevihta še enkrat razbesnela, zaspala sem vdana v usodo ... Zbudila sem se hkrati z nastajanjem dneva in pogled skozi okno na luno, ki je lebdela nad Croda dei toni, me je dobesedno katapultiral iz postelje. V naglici in čisto potiho zapustim spečo kočo in že se vzpenjala po melišču. Pot mimo Lago Ghiacciato/Eissee  do odcepa, kjer se pot na M. Popero odcepi od markirane poti, dobesedno zeksam, vmes pa razmišljam, da dlje kot mi uspe priti, bolj bom vesela, čeravno sem slutila, da do vrha vreme ne bo vzdržalo.

Luna ga je občudovala

Jezera skoraj ni

Hitim proti krnici Busa di dentro/Inneres Loch, v zatrepu se že beli sneg, želim si čim dlje, vendar ne za vsako ceno, saj so podobe včerajšnje nevihte še zelo žive. Sama sebi obljubim, da ob prvem grmenju ali kaplji dežja, takoj obrnem. V zatrep pridemo hkrati, jaz po grušču, oblaki in megle pa so splezali kar po stenah. Imela sem občutek, da jo bodo zdaj, zdaj napolnili.

Na robu snežišča se prvič oddahnem ... in obrnem. Pravljično jutranjo podobo Croda dei Toni so požrli grozeči oblaki. Zagrinjalo me je z vseh strani. Nazaj dol moram, hitro, hitro ...  Dejstvo, da sem bila le poldrugo uro proč od svojega cilja, je nenadoma postalo sila nepomembno ..., debele kaplje so me dosegle tik pod kočo, ni bilo tako hudo kot prejšnji dan, a kdo bi to vedel. Vrnila se bom, še dobro da gore potrpežljivo prenašajo vremenske preobrate in čakajo, da se vedno znova lahko vračamo.

Zadnji gorniški cilj v Sekstenskih Dolomitih v letošnjem letu je na vrsto prišel konec septembra. Končno v lepem vremenu in z razgledi za katere se velja potruditi in z istim izhodiščem kot že nekajkrat doslej; parkirišče pod kočo Auronzo, in zopet po potki pod južnimi stenami Tre Cime na sedlo med njimi in Monte Paterno, z njega pa do koče Locatelli, kjer med številnimi smernimi tablicami zaman iščeva tisto z napisom Lastron dei Scarperi oziroma Schusterplatte. 

Pogled nazaj proti koči Auronzo in na Cadini di Misurina 

Na sedlu Forcella Lavaredo in pogled na vse tri Cime

... za hrbtom pa Croda Passaporto/Passportenkopf in Monte Paterno/Paternkofel

... ter potka pod njima proti koči Locatelli. V sredini se že vidi tokratni cilj

Nobena ni prava

... je pa lepo viden Lastron dei Scarperi in njegov sosed Crodon di San Candido

Kljub pomanjkljivi oznaki potka po pobočju nad jezerci Laghi dei Pian/Bodenseen  pripelje do prve in edine oznake današnjega cilja. Okolje je tako lepo, da bi človek kar tam ostal, kot številni turistični obiskovalci, a le malo posediva na klopci, saj je sprehajanja tukaj konec.

V nadaljevanju se dvigneva na manjše sedelce odkoder sledi spust v zagruščeno krnico, sledi nič kaj uživaško mletje po melišču. Še dobro, da so pogledi tudi na tej strani lepi, navzgor in navzdol, le pod noge ne. Ključno mesto vzpona, žleb nad meliščem, doseževa kar kmalu, kar pa od spodaj ni bilo videti. Žleb je res divje razbrzdan in strm, k sreči ne predolg, nad njim pa potka postane zopet bolj udobna in hitro pripelje na vršno ploščad.

Seveda se oči najprej osredotočijo na najbližjega mogočneža, ki običajnemu smrtniku ne dovoli bližjega srečanje, kot je prav tole z vrha Lastron dei Scarperi in ki je tudi najvišji v skupini. Slovi kot eden najtežje dostopnih tritisočakov v Dolomitih nasploh in njegove konice segajo še skoraj 200 metrov višje od ploščatega vrha svojega južnega soseda. Ime mu je Punta dei Tre Scarperi/Dreischusterspitze in se zaganja 3145 m visoko proti nebu.

Le devetdeset stopinj v desno se je treba obrniti in pogled obstane še na treh tritisočakih; med veličastnim Croda dei Toni na desni  in Cima Undici na levi, tudi "moja" Monte Popera. Sem bila zelo vesela, da sem jih znala locirati, čeravno je onih, ki jih ne prepoznam, še ogromno. 

Tej imenitni družbi se na naslednji fotki pridružita še Monte Paterno in razvpite dolomitske dame ter v nadaljevanju skupina Cristallo s tremi vršički v ozadju, ki nosijo skupno ime, Tofane. Naprej proti jugozahodu se moje poznavanje konča.

Povratek po melišču je minil dosti hitreje od vzpona, počitek ob jezercih s pogledi na s soncem obsijan vrh in njegove sosede spokojen, saj so dolge sence napovedovale skorajšnji konec dneva. Utrujene noge in veselja polno srce sta običajna sopotnika na koncu takšne lepe ture in tudi tokrat ni bilo nič drugače.