Tanova pot na Gradiško Turo

Spomin človeku, ki je v svojem življenju deloval v obče dobro. Slednje je vsekakor težje od zgoraj zapisanega in ni prav dosti teh, ki si takšno tablico zaslužijo, kakor tudi ne onih, ki se mu ob mimohodu v srcu in z besedo poklonijo. Midve sva se mu in modrovanje o teži zvestobe samemu sebi, vsaka za sebe globoko v sebi zaključili, vsaka s svojim amen ...

Gore nad Vipavo so letošnje leto pri nama nekako in, tako da je tale ferata takoj po rojstvu pristala na listi zaželenih in prav dolgo res nisva odlašali ter glede na vpise pristali na sredini druge stotnije tistih, ki se bodo po tej poti podali na Turo. Izbrali sva jutro med tednom in z njenim spoznavanjem opravili v jutranjem hladu, ob pogledih kako so Vipavsko dolino postopno objemali sončni žarki, v miru in tišini, saj sta bila pred nama dva, za nama pa le še en gornik. Vzeli sva si čas in se vračali po "tadolgi poti okrog", ki je bila vsa dišeča, vmes nabrali zeli, za zimske čajčke, med pohajanjem pa se tudi dokončno odločili, da greva naslednji dan v Zahodne Julijce, kjer sta bili na tehtnici Kraljevska špica in Visoka polica. Zmagala je slednja.

Je spremljala ona dva pred nama

Je bilo videti prav navpično

Sva šli za njima,

... eden pa za nama

Sonce se je vzpenjalo z nami in se vedno bolj razlivalo po dolini

Ob koncu ferate je dohitelo tudi naju

Marsikdo se ne zaveda, da se je treba za vsak cvetek pripogniti, ga včasih na kakšnem sitnem mestu z grma obrati, celo na kakšno drevo zlesti in potem doma "otrebiti" ter ga pravilno posušiti ali namočiti. No tisti tudi ne ve, da to počnemo z ljubeznijo. Z ljubeznijo do sebe in tistih dragih, ki jim potem pozimi iz teh cvetov in plodov skuhamo dišeče čaje. In takrat, na kakšen grd in turoben zimski dan, ne zadiši le po planinskem cvetju, zadiši po poletju, po soncu in njegovih vzhodih, po brenčanju žuželk, po poteh po katerih smo hodili, po žuborenju potokov, po razgledih z vrhov, po spominih ...