ponedeljek, 24. november 2014

Pršivec (1761m)


En trop gamsov se je danes podal na en imeniten razglednik. Prvič jih zagledam za robom in seveda preden pripravim fotoaparat jih že ni več. Pa stopim za njimi, da še jaz vidim kaj so opazovali. O, in bilo je kaj videti; celotna veriga vrhov Spodnjih Bohinjskih gora je rasla iz meglene odeje, ki je pokrivala ne le Bohinjsko jezero, pač pa kar celotno dolino.







Njihova bližnjica je bila za mene prestrma. Previdno, iščoč markacije, ki so bile vedno pogosteje pod snegom, s pogledom zdaj naprej, zdaj nazaj, grem za njimi. Tokrat se jim približam toliko, da jih ujamem v fotoaparat.











Udiralo se jim je, prav kakor meni v vedno višjem snegu, a vztrajno so nadaljevali proti vrhu. Seveda, ko pa je bilo na vrhu videti še vse kaj več od tistega, kar so si ogledovali doli za robom. Med kratkim počitkom sta se mi pridružila še dva gornika in skupaj smo jim sledili vse do vrha. Ona dva se nista dolgo zadržala, jaz pa sem ostala zelooo dolgo. V popolnem brezvetrju, na za ta čas prevročem soncu in okrog in okrog obdana z razkošjem vrhov ter z vidljivostjo daleč, daleč, se mi res ni nikamor mudilo.  Spodnjim Bohinjskim goram se je pridružil še Krn s soseščino, Triglav s svojimi bohinjskimi podaniki je bil seveda najbližji, pogled je segel do osrednjih Karavank, z njih splezal na Kočno in Grintovec ter se preko Krvavca za trenutek potopil v gorenjsko meglo in nato švignil na Ratitovec in čez vrhove nad Soriško planino nazaj do začetka pregrade med deželama Primorsko in Gorenjsko. Nemogoče jih je vse našteti, tako številni so, pa na tako majhnem koščku sveta so doma. Spodaj v kotlini pa namesto jezera, morje megle z otočki od Rudnice do Šavnice, ki delijo dolino na zgornjo in spodnjo.












Še posnetek poti tele izjemno lepe ture.






sobota, 22. november 2014

Porezen (1630 m)

Cerkljansko hribovje je danes prekrival debel pokrov megle. Med redko posejanimi kmetijami počivajo pospravljene njive in popaseni travniki, poti med njimi obrobljajo posušene trave, le gozdovi še ponujajo nekaj poznojesenske barvitosti.






Na razgleden Porezen, ki se najvišje dviga med okoliškimi hribi, vodi ena izmed številnih poti tudi iz Davče. Lahkotno se dviga skozi gozd, potem ko zapusti zadnjo kmetijo ter se čez pašnike usmeri proti planinski koči tik pod vrhom Porezna. Prav nič ni kazalo, da bi se danes lahko izvila iz objema megle, vse do koče ne.






Pristop od koče do vrha Porezna se meri v minutkah in nekaj deset metrih višine, kar pa je ravno zadostovalo za prestop iz globoke in vlažne sivine na morsko obalo, kjer so se iz morja oblakov dvigali otoki in otočki, seveda pa je največ pozornosti pritegnil glavni greben. Na njegovem začetku dominira Očak s svojo sosedo Rjavino in vrhovi, ki jih le-ta pošilja v dolino Krme, v ospredju svojo južno podobo kažejo Spodnje Bohinjske gore, ki se nadaljujejo vse do Krnove skupine.













Sledil je spust nazaj v megleno morje in sestop proti izhodišču ob razmišljanju, kako čisto malo se je treba potruditi, da je dan lepo preživet. Le kam bo peljala naslednja gorniška pot, ko pa jih je toliko, da se jih v enem življenju ne da prehoditi? In tudi vse in vedno ne pripeljejo na svetlobo in k soncu. Morda pa je čar prav v tem, hoditi proti soncu? Morda, le kdo bi vedel?







Dodajam še posnetek poti. Na drugi slikci pa je v družbi naslednje ture, ko sem SBG občudovala s severa.








petek, 21. november 2014

Na Roblek

Konec abstinenčne krize za sončeve odvisnike.
Že na Poljški planini se pokaže vse, kar je pred petimi dnevi megla prekrivala ...






Pozimi grem vedno rada tja gor. Ne samo zaradi razgledov, tudi zaradi gostoljubnosti oskrbnikov in veselih ljudi, ki obiskujejo Roblekov dom. Eno leto je tudi meni uspelo narediti onih petnajst pohodov, ki te uvrstijo med Ljubitelje Robleka, oziroma Begunjščice. Delček današnje nebeške lepote sem prinesla s seboj v dolino. Naj bo ob videnem lepo tudi vam.










Še posnetek današnje poti in kombinacije one izpred nekaj dni.