Pršivec (1761m)

En trop gamsov se je danes podal na en imeniten razglednik. Prvič jih zagledam za robom in seveda preden pripravim fotoaparat jih že ni več. Pa stopim za njimi, da še jaz vidim kaj so opazovali. O, in bilo je kaj videti; celotna veriga vrhov Spodnjih Bohinjskih gora je rasla iz meglene odeje, ki je pokrivala ne le Bohinjsko jezero, pač pa kar celotno dolino.

Njihova bližnjica je bila za mene prestrma. Previdno, iščoč markacije, ki so bile vedno pogosteje pod snegom, s pogledom zdaj naprej, zdaj nazaj, grem za njimi. Tokrat se jim približam toliko, da jih ujamem v fotoaparat.

Udiralo se jim je, prav kakor meni v vedno višjem snegu, a vztrajno so nadaljevali proti vrhu. Seveda, ko pa je bilo na vrhu videti še vse kaj več od tistega, kar so si ogledovali doli za robom. Med kratkim počitkom sta se mi pridružila še dva gornika in skupaj smo jim sledili vse do vrha. Ona dva se nista dolgo zadržala, jaz pa sem ostala zelooo dolgo. V popolnem brezvetrju, na za ta čas prevročem soncu in okrog in okrog obdana z razkošjem vrhov ter z vidljivostjo daleč, daleč, se mi res ni nikamor mudilo.  Spodnjim Bohinjskim goram se je pridružil še Krn s soseščino, Triglav s svojimi bohinjskimi podaniki je bil seveda najbližji, pogled je segel do osrednjih Karavank, z njih splezal na Kočno in Grintovec ter se preko Krvavca za trenutek potopil v gorenjsko meglo in nato švignil na Ratitovec in čez vrhove nad Soriško planino nazaj do začetka pregrade med deželama Primorsko in Gorenjsko. Nemogoče jih je vse našteti, tako številni so, pa na tako majhnem koščku sveta so doma. Spodaj v kotlini pa namesto jezera, morje megle z otočki od Rudnice do Šavnice, ki delijo dolino na zgornjo in spodnjo.

Še posnetek poti tele izjemno lepe ture.