Dolina Vrata - po Jakobu Aljažu najlepša dolina

V svoji mladosti sem nekajkrat prepešačila pot iz Mojstrane do Aljaževega doma v Vratih.  To je bil čas, ko avtomobilov še ni bilo veliko. Prvič sem šla v Vrata peš pred davnimi 45 leti. Bil je to izlet ob koncu šolskega leta. Drugih izletov takrat otroci nismo poznali, zato so se mi drobci doživetega vtisnili globoko v spomin. Na površje priplavajo vsakokrat, ko v zgodnjem jutru ali še celo po temi z avtomobilom hitim proti parkirišču v Vratih z željo, da turo začnem še pred sončnim vzhodom.  Nazaj grede ne hitim, sem pa običajno utrujena, saj so ture iz zatrepa Vrat dolge in naporne. Misli tudi tedaj rade odtavajo daleč nazaj in primerjava med nekoč in danes se porodi kar sama od sebe. "Nekoč bom to pot ponovno prehodila," sem si ob takšnih razmišljanjih obljubila že nekajkrat in včeraj, ko tudi visoko v robeh zagotovo ni bilo sonca, se v megli, iz katere je rahlo pršilo, odpravim na to približno deset km dolgo pot.

O takratnem potovanju do Mojstrane z jugovzhoda Slovenije, od koder smo imeli do hrvaške prestolnice bližje kot do Ljubljane, se ne spomnim prav veliko. Verjetno je potekalo z vlakom do Jesenic  in se nadaljevalo z avtobusom do Mojstrane, potem pa kot že rečeno, peš do Aljaževega doma. Potovanje je zagotovo trajalo cel dan, saj še danes vožnja z vlakom z enega konca Slovenije na drugi konec traja najmanj tri ure. Tudi prenočevanja v domu,  po vsej verjetnosti na skupnih ležiščih, se ne spominjam, podobe naslednjega jutra pa so ostale žive za vedno.

Vzhajajoče sonce je ožarjalo le vrh Triglava in zgornji rob severne stene. Podobe in sence številnih stebrov, ki so skoraj navpično padale v zatrep in prosojne meglice, ki so se v komaj rojenem dnevu dvigale vzdolž celotne stene, so name naredili nepozaben vtis. Nekaj nepredstavljivo lepega, dobesedno božanskega je bilo to. S svojo veličino, mogočnostjo in temačnostjo pa je pričujoča podoba  vzbujala tudi občutek nedostopnosti, večnosti, nepremagljivosti. Nekoč stopiti na najvišji vrh Julijskih Alp je v tistem trenutku postala moja goreča otroška želja, ki je bila takrat videti neuresničljiva ...

Spominjam se razposajenosti, ki smo jo otroci občutili kasneje tistega dne ob obisku zatrepa doline. Stena je spričo sončnega dne izgubila nekaj resnobnosti in mističnosti, mi pa smo skakali s skale na skalo, preskakovali Bistrico in se veselili snežnih jezikov in zaplat. Snežene kepe so bile sicer umazane, česar pa jim sredi poletja nismo prav nič zamerili. Naše zanimanje je vzbudil tudi spomenik z največjim plezalnim klinom na svetu, o začetku strmih stez, ki prav od tod vodijo na vrh Triglava pa nam takrat zagotovo ni nihče razlagal, verjetno tudi ne o Aljaževi kapeli, niti se ne spominjam, če sploh o Aljažu, dovškemu župniku, ki je kupil sam vrh Triglava.

Ob obujanju spominov sem se na včerajšnji poti, ki me je v Vrata  vodila po poti Triglavske Bistrice, nazaj pa po cesti, želela spomniti česa, kar sem na poti doživela pred 45 leti.  Prav ničesar, razen mogočnega Peričnika se nisem spomnila. Slap Peričnik je bil takrat svojevrstno doživetje, saj smo takšna in podobna čudesa otroci poznali le s črno-belih fotografij. Tudi slik konglomeratnih Galerij, pod katerimi je zagotovo že takrat potekala pot in podob rovtov, ki so v tistem času nedvomno kazali še bolj pristen obraz svoje zgodovinske nujnosti, nisem našla v svojem spominu. Sem se pa med potjo spominjala številnih kasnejših obiskov velikanov nad dolino Vrat. Ne le onih, katerih izhodišče je Aljažev dom, temveč tudi tistih, katerih začetek ali sestop se je začel oziroma končal nekje med začetkom in koncem poti po dolini Vrat. Tudi teh je veliko, vsekakor so mi najbolj pri srcu tisti do katerih vodi pot mimo bivaka Na Jezerih, kamor so pastirji stoletja vodili past svoje trope ovac in koz. Mogočni so tisti, ki jih je moč doseči po potkah s pričetkom ob grapi Črlovca, tudi na Triglav se da povzpeti iz Turkovega rovta čez osamljeno dolino Za Cmirom, stare poti pa vodijo še k številnim drugim skritim kotičkom, ki še čakajo na obisk. Tik pred Mojstrano  se strmo v breg zažene pot na Vrtaško planino in naprej na Vrtaški vrh in Vrtaško sleme. Tudi ta je izjemno lepa z možnostjo sestopa po gorniški poti PP.

Spominov je ogromno in pot do Mojstrane bi bila lahko še enkrat daljša pa jih ne bi zmanjkalo. Ob povratku sem se usatavila še v Slovenskem planinskem muzeju, čigar glavna skrb je obdelava in preučevanje kulturne dediščine slovenskega gorništva. To temeljno dejavnost dopolnjujejo z raznovrstnimi dogodki, turističnimi informacijami in organizacijo strokovnih izletov. V njihovi prodajalni je na voljo vedno kaj novega, prijazni so do obiskovalcev in vedo in povedo tudi kaj takšnega, kar ni obče znanega; npr. včeraj sem izvedela, da je bil cement iz Cementarne Mojstrana, ki je prenehala delovati po prvi svetovni vojni, bojda uporabljen tudi pri izgradnji Sueškega prekopa.

Meglen dan, pohod po dolini Vrat, spomini ... ja, tudi tokrat je bilo enkratno in nepozabno.

Na koncu dodajam še posnetek poti po najbolj "triglavski" dolini, kakor je dolino Vrata imenoval  izjemen poznavalec in velik častilec gora g.Tine Mihelič.