Blejski otok in Belska planina

O številnih decembrskih  dogodkih in prireditvah se s prijateljico pogovarjava, ko se v meglenem jutru peljeva proti Bledu, in o tem, kako ravno prav bi bilo, če bi se nekateri dogodki odvijali  v januarju in februarju, da bi se lahko prav vsi zvrstili brez drenjanja ...


V okviru prireditev pod skupnim imenom Advent na Blejskem otoku, te dni potekajo Dnevi potice. Do Blejskega otoka se je vsekakor najlepše zapeljati s pletno, tradicionalnem blejskim čolnom, od koder so pogledi na otoček in obrežje nekoliko drugačni od onih, ki smo jih sicer vajeni.
Pogled na Prešernovo 'podobo raja' je bil danes zaradi megle okrnjen, kulturno in zgodovinsko doživetje pa popestreno z ogledom  peke slovenskih potic v Potičnici Blejski otok in seveda z obvezno pokušino teh dobrot.

Okrog poldneva, ko sva se vračali domov, se je meglen pokrov nad Gornjesavsko dolino po dveh tednih toliko raztrgal, da sva uzrli sveže pobeljene vrhove gora nad katerimi je sivino končno zamenjala modrina neba. 'Tja gor moram danes,' je bila moja hipna odločitev. Med tekom po stopnicah do stanovanja in metanjem stvari v nahrbtnik, se že tudi odločim kam in v nekaj minutah sem nazaj v avtu. Že med potjo, kar s ceste, fotografiram današnji cilj in pod vtisom videnega prispem na izhodišče. Tam me presenetita dva lepotca, ki sta ušla gospodarju. Po uspešnem 'ulovu' poklepetava in že hitim naprej.

  

Po tednih abstinence je bilo doživljanje in čutenje vsega videnega izjemno intenzivno. Ne znam se opredeliti kaj je bilo lepše, bolj čarobno in kaj je še posebno močno sprožilo občutek ugodja, ki me je spremljal na celotni poti, čeravno sem morala hiteti, ker decembrski dan je kratek. Ali je to brodenje po svežem snegu, zelo posebni pogledi in enkratni razgledi, morda utrinki, ki so se menjavali na vsakem koraku?  Sveža belina, komaj zaznavna gaz v snegu, umito nebo nad menoj ali valovi meglenega morja pod  menoj? Kaj pa če so bili to raztreseni biseri, ki so bili posuti tam, kjer je sonce sijalo na pot ali sneg, ki se je vsul name z najlepše okrašene novoletne jelke? Potem so tu še snežne in ledne umetnine, pa prav posebne čipke in lesketajoči okraski.

Skoraj neverjetno se sliši, a osrečujoča je tudi s soncem obsijana južna stena  koče, ki je za nameček še v zavetrju. To je čudovit prostorček kamor se stisneš, da si ob vročem čaju iz termovke ogreješ premrle prste. Med fotografiranjem lepot nanje namreč pozabiš, vse dokler od mraza ne zabolijo. In ko tam čepiš od vsega lepega in pravkar doživetega prevzet, vidiš daleč, daleč, poslušaš zaganjanje vetra, te nenadoma prešine misel, da bi lahko kar tu ostal. Ne za dolgo; vzdrami te misel na skorajšnji prihod ledene noči in da je do izhodišča še daleč.

Že po nekaj minutah spusta me objame megla in pogled se s sanjske podobe narave osredotoči na edino videno; to je na lastno gaz, ki pelje proti toplemu domu. In še en čudovit dan se prevesi v zgodnji večer. Lep je bil.