torek, 18. november 2014

Ko 2104 m visoki Vajnež ni dosežen

Vrh Vajneža je bil cilj, nekaj modrine nad karavanškim grebenom, mogoče kakšen sončni žarek in morda celo pogled na Julijce, ki bodo kraljevali nad morjem megle v dolini, pa so bile pobožne želje, ko sem se zjutraj odpravila na turo. Želje so ugašale ena za drugo. Megla, ki je bila včasih obratno sorazmerna s pridobljenimi višinci, se je tokrat odločila drugače in  ob prihodu na 1858 m visok vrh Kamnitnika nisem bila čisto prepričana, da sem na vrhu...






Vsak gornik pozna boj med razumom in srcem, ko prvi hoče nazaj, drugi pa proti vrhu. Prvemu v podporo je bil močan veter, ki je še stopnjeval občutek mraza, drugemu čisto majčkena možnost, da se dvignem nad odejo megle, ker Mali vrh je več kot 150 m višji od Kamnitnika. Misel, kako lepo bi bilo po grebenu potovati naprej proti Vajnežu, je zmagala. 'Prsi junaka, glava bedaka',  mi odmeva v glavi ob previdnem stopanju po spolzkem in s snegom poprhanem pobočju Malega vrha in tam, ob kamnu na vrhu, dokončno zmaga razum...





Tako ekspresno redko zapustim kakšen vrh. Nič počitka, nič preoblačenja, celo nič hvaležnosti in veselja nad opravljenim in tudi ne obžalovanja zaradi predčasnega dokončanja ture in neizpolnitve pričakovanega. Šele spodaj, ko že stopim na markirano pot, občutim toplino, ki začne pljuskati čez navidezne vezi napetosti in iz globoke notranjosti objemati moje premraženo telo. Še nižje, v zavetju dolinice obdane z rušjem, si natočim vročega čaja, zamenjam mokra oblačila za suha in sede na skali razmišljam, kako vse drugače se je zgodba odvrtela od one načrtovane. Kako veličastna je narava in kako majhni in nemočni smo posamezniki, ki ji pripadamo, pa vendar nam dopušča, da v njej puščamo sledi. Moje današnje bo že popoldan zabrisal sneg, bogastvo in razkošje doživetega pa bo ostalo, nič na tem svetu ne more izbrisati spomina na zelo poseben gorniški dan.





Sestop sem nadaljevala tako, da sem se po melišču spustila na dno Ride, ki je bila kot ogromna skleda napolnjena z meglo, se povzpela na markirano pot, ki pelje s planine Seča čez Medji dol ter po njej ob šumenju Javornika na izhodišče pri domu Trilobit.

2 komentarja:

  1. Pametna odločitev, saj te bo počakal Heda

    OdgovoriIzbriši
  2. Kot smo že navajeni in razvajeni - Hedine fotografije so čudovite in izbrani motivi enkratni. Hedino oko najde tudi v najtežjih razmerah pravi svetlobni efekt ter pravo razmerje med temnimi lisami in svetlobnimi prebliski, ki napravijo motiv vsebinsko bogatega, da nam veliko pove. Vse čestitke, Heda!

    OdgovoriIzbriši