Med Sv. Petrom in Poljško planino

Vsem tistim, ki pogrešate nove objave, nekatere vas celo skrbi, da z menoj ni vse v redu, sporočam, da jaz sem, objav pa ni. Ne zato, ker ne bi bila aktivna  in ne bi imela novih ciljev ali vsaj novih potk po katerih se pride do njih, temveč, ker mi vse sproti zmoči nadležen dež in zakrije hudobna megla. Prvega še nekako prelisičim s pelerino ali dežnikom, megli pa nikakor nisem kos; obuje si gojzarje in se podi po grapah in vrhovih, v plezalkah spleza po najbolj zahtevnih skalah. Da je danes dobesedno skrila Završniško jezero, si je nadela celo rokavčke, po asfaltu se je sprehajala v salonarjih. Tudi njenim otrokom nihče ne pride do živega; neutrudno se lovijo med golimi bukvami in se ovijajo okrog mogočnih macesnov ter zlatim iglicam jemljejo blišč...

V takšnem okolju so med drugimi nastale ture na Struško, Golico, Vodiško planino in tudi današnja. Na poti proti Golici je upanje, da uzrem kanček modrine in kakšen sončni žarek, umrlo že pri koči, na Belski planini sem kar nekaj časa krožila okrog koče, da sem jo zagledala in na poti na Vodiško planino imajo izjemno domiselne markacije in odprto kočo v kateri poleg borovničk najbolj prija toplota, ki se širi od zakurjene peči. Potolažim se z obljubo, da se zagotovo vrnem in se naužijem pogledov, ki jih sicer ponuja krožna pot z začetkom in koncem v Kropi. Tukaj sem bila sploh prvič.

Dolina Završnice mi je kot izhodišče za obisk osrednjih Karavank izjemno priljubljena, kar sem verjetno že večkrat zapisala, pa nič ne de, ker je res lepa in še zdaleč ne raziskana. Tokrat me je zanimala gozdna cesta, ki se na začetku planine Pri žagi odcepi v desno in višje gori pripelje na markirano pot, ki vodi od cerkvice Sv. Petra nad Begunjami proti Poljški planini in naprej na Roblek. Tudi te poti do danes še nisem prehodila in dan je bil kot nalašč zato, saj se na gozdni cesti in markirani poti v megli vsaj izgubila ne bom.

S hojo po cesti se niti dobro ogrela nisem, ko sem že prišla do lepo označenega križišča, kjer se pot proti Sv. Petru najprej zažene v breg, nato pa mimo lovske koče spusti do Sankaške koče in naprej do cerkvice. Pri cerkvici iztržim celo nekaj jesenskih pogledov, ki pa so bili le kratkega veka.

Na križišču levo proti Poljški planini

Jaz se napotim v desno

Do križišča se vračam po nekoliko spremenjeni varianti, o njej so me podučili v prijazni Sankaški koči, potem pa naprej skozi gozd proti Poljški planini.

Na Poljški planini se križa nekaj pomembnih poti med dolinama Drage in Završnice, svoje izhodišče pa imajo tukaj prav posebni oskrbovalci Roblekovega doma. Za tiste, ki ne veste kako pride pivo na Roblek; z dvema konjema in dvema dekletoma.

Če bi bila vidljivost boljša bi se vračala po stezi, ki se v dolino na gozdno cesto spusti po grapi takoj za kočo, a sem to možnost pustila za prihodnjič, saj zagotovo kmalu spet pridem. Vrnila sem se po poti pristopa s prijetno mislijo, da sem spoznala novo potko, ki je nedvomno še ne tako daleč nazaj, povezovala ljudi sosednjih dolin.