Na razgleden Porezen, ki se najvišje dviga med okoliškimi hribi, vodi ena izmed številnih poti tudi iz Davče. Lahkotno se dviga skozi gozd, potem ko zapusti zadnjo kmetijo ter se čez pašnike usmeri proti planinski koči tik pod vrhom Porezna. Prav nič ni kazalo, da bi se danes lahko izvila iz objema megle, vse do koče ne.
Pristop od koče do vrha Porezna se meri v minutkah in nekaj deset metrih višine, kar pa je ravno zadostovalo za prestop iz globoke in vlažne sivine na morsko obalo, kjer so se iz morja oblakov dvigali otoki in otočki, seveda pa je največ pozornosti pritegnil glavni greben. Na njegovem začetku dominira Očak s svojo sosedo Rjavino in vrhovi, ki jih le-ta pošilja v dolino Krme, v ospredju svojo južno podobo kažejo Spodnje Bohinjske gore, ki se nadaljujejo vse do Krnove skupine.
Sledil je spust nazaj v megleno morje in sestop proti izhodišču ob razmišljanju, kako čisto malo se je treba potruditi, da je dan lepo preživet. Le kam bo peljala naslednja gorniška pot, ko pa jih je toliko, da se jih v enem življenju ne da prehoditi? In tudi vse in vedno ne pripeljejo na svetlobo in k soncu. Morda pa je čar prav v tem, hoditi proti soncu? Morda, le kdo bi vedel?
Dodajam še posnetek poti. Na drugi slikci pa je v družbi naslednje ture, ko sem SBG občudovala s severa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar