Visoka polica//Cima delle Cenge

Takole sem zapisala ob koncu objave na svojem blogu pred natančno desetimi meseci, ko smo bile na obisku na Lepi glavi (Vetta Bella), na praznični 15. avgust 2018.

"Že narava sama je divja, spričo pooblačitve je postalo kar nekoliko mistično. Vabečih ciljev v okolici je ostalo še na pretek, tako da se bo zagotovo potrebno še kdaj vrniti. Upam, da ne bo minilo celo desetletje, kajti jeseni bo minulo tudi deset let odkar sem bila na Lepi glavi, sicer pa le kdo bi vedel. Pa tudi ni pomembno, doživetje samo in bogastvo spominov je tisto kar šteje, in prav je tako."

... In smo se vrnile, ne po desetih letih, temveč po desetih mesecih. Tokratni obisk je bil namenjen Visoki polici, ki se nam je takole pokazala v družbi svoje lepe sosede že kmalu nad izhodiščem.

Pogled na Visoko polico z vrha Lepe glave

... in na bogastvo , ki ga VP pošilja proti škrbini, ki obe gori ločuje

Prav kakor ljubezen do gora, se mi med krvničkami pretaka tudi spoštljivost do poti, ki vodijo nanje, še zlasti kadar slednje sodijo v kategorijo "zelo zahtevno". Tako je bilo tudi danes in pričakovanje, kako bomo opravile z žlebom nad Škrbino v policah, ki naj bi pomenil ključno mesto vzpona, z menoj sta bili tokrat Darja in Sonja, nas je navdajalo z malček skrbi in negotovosti. Ko pa smo na poti naletele še na v klobčič zvitega črnega gada, nobena ga pred tem še ni videla v živo, ki se je sicer elegantno umaknil, je dodaten adrenalin že kar pred škrbino poskrbel za povečanje jakosti in hitrosti srčnega utripa. Še dobro, da so bili med "drevoredi" rušja nasajeni tudi drobni cvetki in so bili pogledi s pridobivanjem višine vse lepši ter da je sprva nepredvidljivo vremensko dogajanje sprejelo stališče, da bo popoldne lepše od jutra, in je tako strmo vzpenjanje končno začelo dobivati smisel ...

Po srečanju in klepetu s parom, ki se je že vračal z vrha, in njunem odgovoru, da je skala v žlebu res dobra, je spust do škrbine potekel po pričakovanju, vmes ena kavica iz termoske in že je Darja "dobila priložnost", da prva vstopi v žleb, midve pa v napetem pričakovanju malo počakava ...

"Mislim, da je najtežje za mano", reče po kakšnih 15 do 20 metrih vzpona in midve ji slediva.

Prav pretirano zgovorne in fotografsko vzpodbujene v tem delu že nismo bile, saj je res zahteval pozornost in pazljivost,  je pa vzpon do vrha potekal brez napake in veselje ob doseženem cilju je bilo silno in  navdušujoče. Občutki, ki jih človek doživi, ko doseže kaj zaželenega, so nas vse prevzeli in one dvome izpred ure, dveh je zamenjalo stanje prijetne vznemirjenosti. Doživljanje ugodja, ki je premo sorazmerno vloženim naporom, tam gori na vrhu gore, ob čudovitih razgledih po sosedstvu, se največkrat izrazi s smehom in sproščenostjo. Tudi tokrat je bilo tako, še zlasti, ker so nas trije alpinisti, ki so na vrh priplezali po "Dirattissimi" nekoliko začudeno pogledali. Smo jim oprostile, saj se verjetno pogosto ne zgodi, da na vrh takšne gore pridejo tri gornice, ki v povprečju poleg nahrbtnika v gore nosijo tudi skoraj šest križev. Da bi le še dolgo bilo tako, fantje vam pa hvala za družbo, če bo moj zapis slučajno kdo prebral.

Da po lepih razgledih slovi ta vrh sem že omenila in res je bogatija velika; seveda najprej proti zahodu nad zgornjim delom doline Belega potoka dominira Visoka Bela špica s svojimi podložnimi špicami proti Krniški škrbinici, onstran katere se dviga najvišja v skupini, Krniška špica. Med njo in Lepo glavo spredaj sta še dve Lojtrici in Rogljič, desno

od nje Viševo bogastvo in še bolj desno špičasti Nabojs, pred njim Lastovice.

Na nasprotni strani Kamniti lovec in Kraljevska špica s špičkami nad Rabljem v ozadju. Na naslednji nezgrešljiva Mangart in Jalovec z Loško steno in potem od Jerebice čez Rombon do Kanina in krog je sklenjen.

Sonja in Darja sta se že odpravili, jaz sem še fotkala. Bi še ostala, a na vrhu je vedno šele polovica opravljene poti in tokrat sestop ni bil prav nič manj zahteven od pristopa. Je šlo lepo, strmo, vroče, brez srečanj ter z izdatno malico in kavico pod vršno zgradbo naše gore.