Belska planina

Celo nedeljsko dopoldne sem poslušala kako se bo že ponoči vreme pokvarilo in bo takšno ostalo vse do četrtka, jaz pa zaradi tistih nekaj šivov pod ramo, ki mi jih bodo odstranili šele sredi naslednjega tedna, nikamor ne grem, ker ne smem nositi nahrbtnika, uporabljati pohodnih palic ... Po kosilu se zato zelo na hitro odločim; brez palic in s čisto lahkim nahrbtnikom grem lahko nabrat bezgovega cvetja in listov koprive za čaj,  hkrati pa malček pogledam kako se kaj princeskam pod Golico godi, pa še novim gojzarjem nakažem kakšna bo njihova življenjska usoda. Okrog poltretje ure parkiram na Križovcu in se šele onstran Pustega rovta odločim, da zavijem proti vzhodu, proti Belski planini, čeravno nisem nič vedela kako je z rožicami na planini, le snega ni bilo videti niti proti Golici niti proti Struški, belih poljan narcis pod Malo Golico pa tudi še ne. Že med potjo navzgor so mi nekaj skrbi delali živahni oblaki, ki so se prerivali med seboj in vedno bolj učinkovito so temni preganjali one svetlejše, zakrivali so poglede proti Julijcem, ampak ko sem prispela na planino, sem nanje povsem pozabila ... Pravljica ni bila črno-bela, spremenila se je v sončno rumeno in nebesno modro, obrobljeno s svežino zelene in zaplatami bele, kjer sneg še ni skopnel.

Rožnata bogatija na pobočjih Struške mi je poznana že vrsto let, današnja pa me je dodatno prevzela in navdušila, ker je bila tako nepričakovana, saj so še pred dobrim tednom dni svarili pred snegom v tem delu Karavank. Preden sem si to bogastvo pobližje ogledala in ga delček shranila na spominsko kartico, je preteklo kar precej časa. Na vrh Struške se nisem imela namena povzpeti, sem pa stopila do jezerca za napajanje živine, tam odkrila še nekaj dodatnih barv, medtem pa so tudi tatemni oblaki zmagali in zavzeli nebo.

Vračala sem se po tasrednji poti, med rušjem in smrekami. Ob njej so se poslavljale še čisto zadnje pomladne rožice ter že zadišale prve narcise. Prav lepo jih je bilo videti in povonjati, in zelo nazorno so nakazale v kaj se bo to in sosednje pobočje v naslednjih tednih odelo.

Tukaj, kjer se potka prekucne navzdol proti sedlu Kočna, so me že ulovile prve dežne kaplje. Še pokuk na avstrijsko stran in še enkrat nazaj in že sem jo ucvrla naravnost navzdol po strmini v zavetje gozda in skozenj na cesto. Ovinek čez Ptičji vrh na sedlo Suha je ostal nerealiziran, sta me pa na pol poti do Križovca pobrala dva planinca, ki ju je dež odvrnil od namere, da bi obiskala Golico in me še pred konkretno ploho dostavila do mojega avtomobila. Sem jima bila hvaležna, ker mokra res nisem rada.

Lepo sem tole speljala, čevlji se nad svojo usodo tudi niso prav nič pritožili, le po bezeg in koprive bo treba še enkrat iti. Nič nimam proti, ker sem si naredila eno res eno lepo popoldne.