sobota, 04. maj 2019

Še en potep nad Vipavsko dolino

Kar štirikrat sem se v mesecu dni potepala po planotah, ki obkrožajo Vipavsko dolino in moram reči, da je poti, ki jih želim na novo spoznati, pa tudi onih, po katerih sem nekoč že hodila, še zelo veliko. Še zlasti, ker onega čistega razgleda vse tja do morja še nisem imela, kakor tudi brezveterja ne. No to slednje je bojda tudi sila poredko, saj če ne piha burja, pa od morja vleče mornik. Zanj sicer ne vem kako visoko na planote seže njegov domet, vsekakor pa poleg same lege in reliefa Vipavske doline doprinese do zelo posebnega podnebja, ki to dolino uvršča med najbolj sončne pokrajine v naši deželi ...

Še najbolj neprijazno vreme me je spremljalo na prvem obisku Velikega roba in Kuclja. Obisk je bil zato izjemno kratkega daha in se je končal sila prijetno, nogam in brbončicam mnogo bolj prijazno, v eni od lokalnih osmic.

Po Srednječavenski poti na Kucelj in krožno nazaj čez Malo goro pa je bil včerajšnji cilj. Dvourno sprehajanje po Srednječavenski ali tudi Bošnarski poti je en sam užitek; brez velikih naporov, saj poteka skoraj po ravnem, krošnje gabra in bolj redke bukve ter pokončni bori poskrbijo, da ni prevroča, razpre se vsake toliko, da s pogledom objamemo dolino ali da vidimo, da je do cilja še daleč. Sem ter tja jo prekine kakšno melišče, spet drugje se spretno ovije okrog skalnih rogljev, vsake toliko nanjo pripelje "stranska potka" iz katere od vasic, ki gnezdijo v dolini. O njeni mehkobi in vonjavah, ki jo spremljajo, se ne da pisati. Je treba iti in doživeti.


























Takole vandraš do dve uri, če nič ne gledaš in vonjaš, če nič ne občuduješ in se čudiš, če nič ne fotkaš ... Potem pa potka preči dalje, jaz pa se usmerim navzgor proti svojemu današnjemu cilju. Nova potka se kar takoj postavi pokonci in onih nekaj sto višincev do vrha Kuclja se strmina le redko in na kratko unese, vonjave pa ne pojenjajo, le spremenijo se ...















Z menoj so na vrh pripotovali tudi oblaki in veter, najdem zavetje in se dooolgo zadržim. Ob pogledih kujem načrte za naslednjič, sklenem da se koči na Čavnu danes odrečem in si v mislih predstavljam kako težko so  nekoč kmetje iz Vipavske doline hodili sem gor na svoje planine, kjer so še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kosili in pripravljali seno. Menda je bilo prav v ta spomin postavljeno zavetišče na Mali gori. Še en preobrat doživim na tej strani Kuclja; nepričakovano me pozdravijo modre in rumene zaplate svišča in avriklja, ki so zamenjale narcise z one druge strani vršnega pobočja.










Sploh nisem opazila, da bateriji na mobitelu pojenjuje energija in umrla je ravno, ko sem še uspela ujeti en pogled na moj današnji vrh še s te nasprotne strani. Škoda, ker v nadaljevanju se je vreme izboljšalo in razgledi na dolino s poti od Male gore dalje dalje so bili res lepi in so tako ostali na dolgu, do naslednjič, kajti milina videnega je vsekakor povabilo za ponoven obisk, ki je tudi že obljubljen moji planinski družbi.


Ni komentarjev:

Objava komentarja