Pot po robu

Ko smo večer pred turo razmišljale kam bomo  naslednje jutro šle; ali na zasneženi Tolsti vrh ali morda proti Slovenski Istri, kjer kupujemo oljčno olje, da bi obnovile zaloge, je zmagal tretji predlog, rob Trnovskega gozda, oziroma pot po delu planote, tik preden se le ta dobesedno prekucne v Vipavsko dolino. Po delčkih smo jo sicer že prehodile, saj po njej poteka Slovenska planinska pot, v celem kosu pač še ne. Začele smo na Predmeji, končale na Colu, Pot po robu je pot dobila ime. Poteka po razgibanem kraškem svetu, zdaj na odprtem in travnatem, hip zatem izrazito pečevnatem, pa v redek gozd zavije, da za tren razglede vzame. Ovije se okrog vrtač, preči škraplje, ogne se bornim zaplatam rodovitne prsti, ki so jo pridne kmečke roke že bogve kdaj ogradile, da bi pridelke pred srnami in prašiči zavarovale. Pelje stran od prepadov, tako da se brez skrbi predajaš razgledom; razgledom na notranjost planote, na kuclje, ki jih boš moral še prehoditi in one, ki so že ostali za teboj, predvsem pa na dolino, ki se vsa osončena razteza dobesedno pod tvojimi nogami in onstran nje čez griče pogled seže vse do morja ... "Nebeško," razmišljam, ko na klopci pred Otliškim oknom posedamo. "Koliko lepega na kupu, pa saj bi bilo tudi, če bi šle v Istro ali pa na Tolsti vrh ali pa kam drugam. Toliko različnosti podob našega edinstvenega kotička na tem planetu nam je dano. Ali sploh znamo ceniti kako veliko imamo, kljub svoji majhnosti? Kolikšen del teh dragocenosti bomo znali, zmogli predati svojim vnukom? Zagotovo ne vseh. Prav na tej planoti, kakor tudi marsikje drugje, se število človeških duš manjša. In če vemo, da šele sobivanje človeške duše in duše narave osmisli sobivanje, potem strah še zdaleč ni odveč."