Prikaz objav z oznako Dom Pristava. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Dom Pristava. Pokaži vse objave

petek, 18. april 2014

Španov vrh

Tale Španov vrh je tako zelo priročen; ko ni vremena ali časa za kaj drugega, je vedno na voljo - vsakič drugačen in vedno privlačen. Tokrat sem povezala kar nekaj bolj ali manj znanih poti in nastala je ena prijetna popoldanska turca. Z avtobusom sem se z Jesenic zapeljala do doma Pristava na Javorniškem rovtu in nadaljevala do Križovca, od tam pa mimo zavetišča GRS na Črnem vrhu na Španov vrh. Sestopila sem po samotnih potkah mimo številnih rovtov nazaj na Jesenice. Zvončki, telohi in druge pomladanske rožice se že razveseljujejo sončnih žarkov, narcise so pa še vse boječe zavite v popkih.

































sreda, 23. januar 2013

Španov vrh - ponovno

Nedokončana nedeljska tura, napoved ponovnih padavin za jutri, predvsem pa kanček upanja, da vendarle pridem do sončka, so bili zadostni razlogi, da turo ponovim. Drevesa so ozaljšana z novozapadlim snegom, gaz je dobro vidna, želja da pridem na vrh pa me kar podi iz oblakov goste megle, ki vseskozi požira moje upe o soncu in razgledu. Tako vse do vrha. Na vrhu se najprej napotim do razgledne table, ki pa je globoko pod snegom. Odločim se jo odkopati in videti kaj mi danes ni dano videti. Pri tem opravilu  mi zelo prav pride metla, ki je naslonjena pred hiško na vrhu.



Med čiščenjem table se je začelo nekaj dogajati. Soncu se je nasmihala zmaga nad debelo ogabo.


Postajalo je svetleje, vse svetleje


... dokler se ni posvetilo. Ampak samo za nekaj trenutkov. Komaj sem ga "Kralja osončenega" uspela približati, v naslednjem hipu je že izginil. Odmev zvona iz doline je oznanjal, da je dan star komaj polovico dneva.



Vesela, da mi je narava namenila skop pogled v njeno bogastvo, in še čisto pod vtisi pravkar doživetega, začnem sestopati. Še prej si ogledam očiščeno razgledno tablo in njene obete za naslednjič. Ko pridem do poti, ki povezuje Planino pod Golico z Javorniškim rovtom, me svetloba na koncu drevoreda spelje na drugo stran.




Brodim po puhastem snegu. Sonce le občasno predre debele in goste plasti megle. Hoja je prijetna in kar nadaljujem vse dokler med dvema smrekama ne uzrem današnje nagrade za svojo vztrajnost.


Spet hitim, da ujamem čimveč lepih pogledov. Od Triglava, Rjavine, Vrbanovih špic in Cmira na eni strani doline Vrat


... do lepotca Razorja, Dolkove špice, Škrlatice in meni tako zelo ljube Martuljkove skupine na drugi strani doline.


Celo delčka Karavank proti vzhodu in zahodu sta se za hip pokazala.



Že naslednji pogled med obe smreki je naznanil, da je pravljice za danes konec.



sreda, 26. december 2012

Ena krožna turca nad Jesenicami

V globokem minusu, popolnoma nepripravljena na turo, saj nameravam hoditi po markirani poti, štartam iz stanovanja. Markirana pot se začne za jeseniško gimnazijo, in to je to, premišljujem, ko hitim proti izhodišču. Pa hodim okrog gimnazije, pa naprej proti osnovni šoli, sprašujem prezeble mimoidoče, a začetka moje potke nihče ne pozna. Ena mlada mamica pred OŠ mi le razloži, da vsaj še dva kilometra naprej in potem levo na pot, ki je markirana... Hodim hitro, ker je zares mraz in pozorno oprezam, zaman. Ko sta se tista dva kilometra verjetno podvojila, končno srečam človeka, da lahko spet povprašam. Bojda res obstaja pot, ki pa je zaradi podrtega drevja neprehodna, niti slučajno ji tudi sicer v snegu ne bi mogla slediti, in zato je najbolje da pot nadaljujem po asfatni cesti mimo kamnoloma in ob potoku itd. Seveda cesto iz Koroške Bele v Javorniški rovt poznam, neznacu se zahvalim, z ravnokar ugotovljenim dejstvom pa sprijaznim; saj kazen mora biti, ker kazen je vzgojna. Med "tovčenjem" asfalta razmišljam kako bom pot čez Jelenkamen našla nazaj grede, torej v obratni smeri in bo nastala prava krožna tura, seveda z napako.

Rečeno, storjeno. Potko sem našla, zgrešila obvezen ovinek na Kalvarijo, našla vpisno knjigo, se ustavila na razglediščih, na eni od številnih klopic popila čaj, zelo pazljivo sestopala ob jeklenicah, saj na nekaterih delih dereze ne bi bile nič odveč, občudovala ledne umetnine in sklenila, da se zagotovo vrnem in raziščem tudi variante. Aja, pa izhodišče sem našla!