Steze In Sledi: Bogastvo nad zatrepom doline Tolminke

KO ŠE NISEM NIČ VEDELA

V ZATREPU

IZVIRČKI SE SPREMENIJO V POTOČKE

MLADA TOLMINKA

SAMO KAKŠEN KM OD IZVIRA

Poznojesenska pritlehna megla, ki že več dni povzroča turobno vzdušje in nas, odvisnike od sončeve svetlobe, peha v depresivna stanja, ima le eno šibko točko, da vzamemo pot pod noge in se dvignemo nad njeno debelo plast soncu naproti. V upanju, da na vrhu Lisce, ki je petsto metrov višje od mojega doma, nemara le uzrem kakšen sončni žarek, se zjutraj odpravim tja gor. Razmišljanje je bilo popolnoma zmotno. Debele bale, ki so se valile, spuščale in dvigovale, so bile le še bolj goste. Nazaj grede so mi misli odtavale v čas poletja in na razgledne vrhove in sončne grebene.

Kjer se stikata Krnova skupina in zahodni greben Spodnjih Bohinjskih gora, ki bi jih jaz raje imenovala kar Bohinjsko Tolminske gore, torej natančneje ob njunem vznožju, dokaj nenavadno začenja svojo pot reka Tolminka. Ob mojem prvem obisku konec julija, ki je bil sploh prvi v teh čudovitih koncih, je bilo na levem robu pašne planine kar nekaj izvirčkov, ki so se takoj po rostvu razlili v številne potočke. Kasneje v avgustu, ko sem se vračala na obiske v gore in na planine, ki se dvigajo nad zatrepom doline, so presahnili. Ob tem prvem obisku sem spričo skoraj navpično padajočih in razbrazdanih ostenij meni neznanih gora, občutila tudi tisto človeško majhnost in nevednost, saj razen grebena med Mahavščkom in Tolminskim Kukom ter mulatjere, ki se pne proti Prehodcem, nisem poznala nič. Spomini na spoznavanje in odkrivanje tega navdušujoče lepega koščka gorskega sveta, so danes pregnali meglo in me navdali z veseljem.

Prvi dve turi sta bili spoznavni; s planine Polog z zanimivo žičnico čez strugo Tolminke na planino Na prodih in ob poslušanju šumenja rečice proti planini Pod Osojnico, tam proti planini Dobrenjščici, nato skoraj vodoravno prečenje do planine Na kalu. Od tod čez Grušnico v slikoviti Čadrg in nazaj na planino Na prodih in na izhodišče. Na nasprotni strani pa mimo izvira Tolminke po markirani mulatjeri na Prehodce in naprej do piramide pod Peski. Tu markirano pot zapustim in se pod melišči, ki padajo izpod Škofiča napotim proti planini Lašca. Vmes oprezam za možicem, ki me bo naslednjič usmeril proti grebenu med Rdečim robom in Škofičem. Na planini Lašca najdem pot, ki me čez razdrte grape pod Malim Kuntarjem privede do križišča, kjer sem zjutraj zavila proti Prehodcem. Obiščem še lovsko kočo v Vrtičih in se vrnem na izhodišče.

SLEME

MAHAVŠČEK

POD MASELNIKOM IN ŠKOFIČEM SE SKRIVA

JEZERO V LUŽNICI

ŠE POGLED NA JEZERCE S ŠKOFIČA

SPREMLJEVALEC NA POTI Z LAŠCE

OKNO V GREBENU

Naslednji obisk je bil namenjen Mahavčku. Pot do Dobrenjščice je bila že poznana, nadaljevaje do poseke, ki me je pripeljala do prečne poti je potekalo brez problema, potem pa sem prečila predaleč v desno in se na greben povzpela po grapi, desno od daleč vidnih plošč. Ni bilo možicev in je bilo seveda bolj vznemirljivo in kar precej naporno, bo treba najti še ono pravo varianto. Na grebenu stopim na poznano pot, po njej do vrha Mahvščka, naprej do prevala Vratca in čez Za Lepočami na Prehodce in nazaj na planino Polog. Zgodba o Škofiču in Rdečem robu se je odvila nekoliko drugače od načrtovane. Na slednjega sem se povzpela s planine Kuhinja, obenem obiskala še Jezero v Lužnici in Maselnik, nekako ta dan ni bilo dovolj energije še za Škofič... Zato pa se je zgodila ena polnovredna tura nekaj dni za tem. Na Škofič sem se povzpela mimo spominske cerkvice na planini Javorca s planine Polog. Pot vodi mimo planin Črča, Laška seč, Medrje in Sleme, obide Mali in Veliki Stador in nato po že poznani poti na greben, na njem pa levo do vrha Škofiča. Nazaj grede je bil planiran še ovinek na tudi že poznano planino Pretovč, ki pa bo počakal do naslednjič. Bilo je namreč zeloooo vroče in dolgo. Če opisanemu dodam še obisk Mrzlega vrha iz vasi Krn, bo moje naslednje popotovanje po tem delu Krnove skupine bistveno manj zvedavo, zato pa nič manj privlačno.