Begunjščica spada med tiste gore, na katere je speljanih veliko poti z vseh strani neba, mnogokatera pa ima tudi več izpeljank. Ker nas v življenju večno priganja, in tudi preganja čas, se prav lahko zgodi, da s katero od teh potk predolgo odlašamo. Danes sem kar dve takšni združila v eno lepo krožno turo. Začela se je malo nad Tinčkovo kočo, in sicer v mokrem in megli, ki je s svojim trdovratnim zajedanjem na preizkušnjo postavila gorniška oblačila, narejena iz sodobnih materialov. Komaj, komaj so ji bili kos, a kljub temu so mi šli višinci hitro od nog, saj pot poteka po zelo strmem žlebu in sem hitro napredovala. Na grebenu se strmina unese, ne pa tudi megla. Želja uzreti modro nebo in občutiti sončno toploto, ter bojazen, da se to ne bo zgodilo, naraščata premosorazmerno.
Pred zaprtim Roblekovim domom domačin, ki se ravno vpisuje v knjigo, suvereno izjavi, da v takem vremenu se pa že ne gre na vrh. Seveda, ne ve, da prevozim skoraj dvesto km do izhodišča in da zaradi bedne megle ne morem sredi dneva kar odnehati ... Potrebnih je bilo še slabih dvesto višinskih metrov in potuhnjena ogaba je bila premagana.
Obstanem. S pogledi objemam, zgodilo se je tako nenadno, da komaj dojamem,
... seveda jih še malo približam; najprej Očaka in njegovo carstvo, potem pa še razkošje med dvema Špicama. Veličastno.
Do grebena, da pokukam na osojno stran, me loči le nekaj minut hoje. Pozdravim mično sosedo in postavnega soseda.
Na vrhu pa le občuduješ, okrog in okrog, ne enkrat, znova in znova.
Sestopim po soncu, megla se mi dobesedno odmika pod nogami, pri koči jo spet ulovim.
Do Poljške planine me spet občasno zagrne, ko jo naposled sonce dokončno porazi. Šum Završnice mi naznani bližino izhodišča, po ozki in z jesenskim listjem bogato posuti potki se vračam na začetek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar