Prikaz objav z oznako Begunjščica. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Begunjščica. Pokaži vse objave

četrtek, 12. junij 2014

... in še tretji Veliki vrh - tokrat v masivu Begunjščice

Med, po Avsenikovi zaslugi mnogo bolj znano Dolino Drage in Šentansko dolino se na dobrih 1300 metrih visokem sedlu razprostira planina Prevala. Prve pastirske koče, o katerih obstajajo pisni viri, so bile za potrebe planinske paše zgrajene že pred več kot 200 leti. Ne le da so pasli, visoka in strma južna pobočja, ki jih na Prevalo pošilja Begunjska Vrtača, so snoseki (kosci) z derezami na nogah kosili vse do vršnega grebena, grabljice pa so seno, često kar bose, zgrabile v kope, le-te pa so nato po snegu spravljali v dolino. Za današnji čas nepredstavljivo, saj že sam planinski vzpon s Prevale na Begunjščico spada med strme in naporne. Na Prevalo se lahko povzpnemo po več poteh, med posebne pa nedvomno sodi ona z Ljubelja skozi Bornove tunele in marsikateri ljubitelj Begunjščice me je v preteklosti  vprašal, če sem že šla po njej, moj odgovor je vedno bil, da jo imam še na dolgu. Od danes nič več. Pot, ki sem jo začela na Ljubelju, me je med skalovjem nad prepadi, ki se lepo kažejo potnikom na ljubeljski cesti, ter skozi gozd v dobri uri pripeljala s severne strani gore na južno, kjer se nahaja Prevala.





Križišče poti na Prevali
Koča na Prevali
Pogled na Prevalo s poti proti Roži


Med potjo pogledi z Ljubelja splezajo na Ljubeljsko Babo ali Košutico, z nje preko Hajnževega sedla na severna ostenja Košute z mojim nedeljskim ciljem Velikim vrhom v ospredju, nato pa zdrsijo po dolini navzdol ob potoku Mošenika. Pogled pritegne cerkvica Sv. Ane po kateri se je naselje Podljubelj nekoč imenovalo in Spominski park graditeljem današnjega predora Ljubelj, ki so ga med vojno v strahotno težkih razmerah gradili taboriščniki podružnice uničevalnega Mauthausna.




Pot s planine vse do zadnjega stranskega grebena pod vršnim grebenom poteka po senčki, kar je bilo danes še posebej dobrodošlo, se je pa že zjutraj v zraku čutila prihajajoča fronta, ki mi je razglede, razen onih proti severu, skalila.

Zadnji metri stranskega grebena

Na vršnem grebenu; Triglav in Blejsko jezero
bolj slutim kot vidim
Pogled proti Gorenjski ravnini
Približan grad Kamen globoko pod menoj
Pogledov z  vrha so bili zaradi naglega slabšanja vremena deležni le Stol,
Vrtača s sosedi  ter Košutica in piramidast Veliki vrh v Košuti proti vzhodu.




Na spodnji slikci pa je podoba Begunjščice kot se je v nedeljo kazala obiskovalcem Košute.


Z odhodom v dolino nisem smela dolgo odlašati, kajti od zahoda se je že slišalo grmenje. Sestop sem namreč načrtovala preko razbrazdanega severnega ostenja med skalnimi stolpi in čez številna melišča po poti, ki sem jo tokrat prvič ponovila po skoraj petintridesetih letih. Kljub hitenju sem se ustavila ob nekaterih rožicah, ki sem jih letos videla prvič, zelo vabljiv je bil tudi spust proti dolini Završnice po Smokuškem plazu, ki pa sem se mu odrekla in po dveh urah  in pol mimo Koče na Zelenici turo zaključila na Ljubelju. Današnji obisk Velikega vrha v masivu Begunjščice je bil tretji Veliki vrh v zadnjih petih dneh, kar sicer ni nič izrednega, ker vrhov s tem imenom je v naših čudovitih gorah res veliko, se mi pa zdi posebno, da sem se nanje povzpela zaporedoma povsem naključno.







Še posnetek poti

petek, 9. avgust 2013

Begunjščica


Na Robleku nisem bila že nekaj mesecev, še dalj časa pa ne na vrhu Begunjščice. Pristop s severne strani po markirani poti čez Macesnovec in potem po južnih strmalih do vrha ter spust na Zelenico, se mi je zdel primerna izbira na najbolj vroč dan tega poletja. Omenjeni pristop do koče je strm in v žlebu tudi naporen, zato pa hiter in za današnji dan kar se da primeren. Pri koči pozdrav edinima pohodnikoma, ki se ravno odpravljata proti vrhu, ob dobri kavici poklepetam z oskrbnikoma in že sem tudi jaz na poti proti vrhu. Potka ni posebno zahtevna, razgledi so obširni, dohitim in srečam nekaj pohodnikov, veterčka je ravno toliko, da je hoja prijetna...

Jutranji pogled s poti  na Smokuško planino in Vrtačo 
... in na Stol izpred Roblekovega doma
Potka proti vrhu čez južna pobočja Begunjščice
... z lepim razgledom na Gorenjsko

Na Velikem vrhu, najvišjem vrhu Begunjščice, je kar nekaj pohodnikov, tudi tujcev, ki se navdušujejo nad obširnimi razgledi,  med njimi tudi moja jutranja znanca. Iz njunega pogovora razberem, da se vračata proti Zelenici po meni ne znani poti in zato postanem radovedna; odločata se med Smokuškim plazom, za katerega sem bila  mnenja, da se ga pleza in smuča le v snežnih razmerah, in grapo, ki je še vzhodneje od omenjenega plazu. Odločita se za grapo, meni zagotovita, da se za spust po plazu lahko odločim, ker je melišče primerno za sestop, sicer pa onadva prideta nazaj, če se izkaže, da bo grapa za spust prezahtevna. Sledil je zajtrk, obvezno hranjenje kavk, razgledovanje in seveda razmišljanje o poti sestopa. Za ogled Smokuškega  plazu od zgoraj, se spustim nekaj metov na grebenček nad njim in globina, strmina in ne prav dober "šoder", kar se je z vrha sploh dalo videti, me prepričajo, da ostanem pri prvotnem načrtu in se v dolino vrnem po markirani poti čez Zelenico.  Med tem, ko se vračam nazaj z grebenčka, pa je iz smeri kamor sta odšla znanca začelo glasno ropotati. Zagledam ju kakšnih sto metrov pod grebenom in očitno je bilo, da sta onadva sprožila plaz kamenja in kot sta mi kasneje povedala, tudi nekaj kar konkretnih skal. Ko se je hrumenje umirilo, kar pa sploh ni bilo hitro, sta se odločila za vrnitev na greben, meni pa zaklicala, da lahko počakam in gremo skupaj po plazu navzdol. Res smo šli, in čeprav je naklon precejšen, je šlo tam kjer je bilo melja dovolj, hitro in uživaško, skrajno previdno pa tam, kjer je bilo melišče "zlizano" in takih odsekov je bilo kar nekaj, bojda več kot v minulih letih. V spodnjem delu smo prečili pot, ki pelje na Zelenico in nižje doli skozi rušje našli ono, ki nas je pripeljala direktno do koče na Smokuški planini na več kot zasluženo pivo.


Poslušanje hrumenja

... in  odločitev o vrnitvi na greben
Pogled na grebenček od koder smo se spustili po plazu, zadaj Vrtača in greben Na Možeh
Pogled nazaj proti vrhu in
... navzdol, menda je med obema točkama kar 600 višinskih metrov razlike
Tukaj prvič uzremo kočo, oddih je bil dobrodošel, oblačila in čevlji pa skrajno prašni

Pogled na Begunjščico in plaz z vrha Stola pred enim tednom. Levo Vrtača, v ozadju greben Košute 

Čisto na koncu obisk pri pastirju, hvala za kavico. Še en pogled na plaz in čudovit hribovski dan je bil pri kraju.

ponedeljek, 28. januar 2013

Roblekov dom na Begunjščici

Vedno kadar potujem skozi naselja, ki nudijo lepe poglede na gore, se sprašujem, v kolikšni meri se prebivalci sploh zavedajo, v kako lepem okolju živijo. Skozi take čudovite kraje v nederjih Karavank in s pogledi na najvišje slovenske vršace, sem  se peljala tudi danes. Če samo omenim slavno gostilno še bolj slavnega muzikanta in razvaline gradu Kamen, ki ima Begunjščico za kuliso, bo že dovolj, da bo vsakdo prepoznal Begunje. Grobišče in spomenik talcem nas opomni na čase, ki naj bi se nikoli več ne ponovili, več stoletij stara cerkev Sv. Petra, ki se razgleduje po dolini, pa je bila zgrajena v obdobju, ko so po naši lepi deželi ognji po okoliških gričih oznanjali, da se jim približujejo nevarni plenilci.





Pot na Roblekov dom poteka skozi Drago, na začetku ob potoku Begunjščica in v dobri uri pripelje na planino Planinico, v nekaj nadaljnih minutah pa na Poljško planino.


Planina Planinica

Poljška planina

Poljška planina se nahaja pribljižno na polovici poti, pot od tod dalje  poteka večji del  po gozdu. Ko se le ta razredči, nad seboj že uzrem Roblekov dom, vso pozornost pa v hipu namenim vršacem, ki se bohotijo onstran Save.

Tik pred iztekom gozda





Edina klopca, ki ni bila s snegom zasedena, je samevala samo takrat, ko je Tina vozila drugi slalom in zmagala. Prijazna koča je ob koncih tedna  odprta, med tednom pa se obiskovalci vpisujejo v knjigo. Za petnajst pohodov bodo spomladi ob priložnostni prireditvi nagrajeni. Ni kaj, vzpodbudno za  petnajst tisoč prehojenih višinskih metrov. Spet en lep dan v naših lepih gorah.



Stol



četrtek, 15. november 2012

Še en Veliki vrh (2060 m), Begunjščica

Begunjščica spada med tiste gore, na katere je speljanih veliko poti z vseh strani neba, mnogokatera pa ima tudi več izpeljank. Ker nas v življenju večno priganja, in tudi preganja čas, se prav lahko zgodi, da s katero od teh potk predolgo odlašamo. Danes sem kar dve takšni združila v eno lepo krožno turo. Začela se je malo nad Tinčkovo kočo, in sicer v mokrem in megli, ki je s svojim trdovratnim zajedanjem na preizkušnjo postavila gorniška oblačila, narejena iz sodobnih materialov. Komaj, komaj so ji bili kos, a kljub temu so mi šli višinci hitro od nog, saj pot poteka po zelo strmem žlebu in sem hitro napredovala. Na grebenu se strmina unese, ne pa tudi megla. Želja uzreti modro nebo in občutiti sončno toploto, ter bojazen, da se to ne bo zgodilo, naraščata premosorazmerno.











Pred zaprtim Roblekovim domom domačin, ki se ravno vpisuje v knjigo, suvereno izjavi, da v takem vremenu se pa že ne gre na vrh. Seveda, ne ve, da prevozim skoraj dvesto km do izhodišča in da zaradi bedne megle ne morem sredi dneva kar odnehati ... Potrebnih je bilo še slabih dvesto višinskih metrov  in potuhnjena ogaba je bila premagana.

Obstanem. S pogledi objemam, zgodilo se je tako nenadno, da komaj dojamem,




... seveda jih še malo približam; najprej Očaka in njegovo carstvo, potem pa še razkošje med dvema Špicama. Veličastno.





Do grebena, da pokukam na osojno stran, me loči le nekaj minut hoje. Pozdravim mično sosedo in postavnega soseda.




Na vrhu pa le občuduješ, okrog in okrog, ne enkrat, znova in znova.











Sestopim po soncu, megla se mi dobesedno odmika pod nogami, pri koči jo spet ulovim.







Do Poljške planine me spet občasno zagrne, ko jo naposled sonce dokončno porazi. Šum Završnice mi naznani bližino izhodišča, po ozki in z jesenskim listjem bogato posuti potki se vračam na začetek.