petek, 09. avgust 2013

Begunjščica


Na Robleku nisem bila že nekaj mesecev, še dalj časa pa ne na vrhu Begunjščice. Pristop s severne strani po markirani poti čez Macesnovec in potem po južnih strmalih do vrha ter spust na Zelenico, se mi je zdel primerna izbira na najbolj vroč dan tega poletja. Omenjeni pristop do koče je strm in v žlebu tudi naporen, zato pa hiter in za današnji dan kar se da primeren. Pri koči pozdrav edinima pohodnikoma, ki se ravno odpravljata proti vrhu, ob dobri kavici poklepetam z oskrbnikoma in že sem tudi jaz na poti proti vrhu. Potka ni posebno zahtevna, razgledi so obširni, dohitim in srečam nekaj pohodnikov, veterčka je ravno toliko, da je hoja prijetna...

Jutranji pogled s poti  na Smokuško planino in Vrtačo 
... in na Stol izpred Roblekovega doma
Potka proti vrhu čez južna pobočja Begunjščice
... z lepim razgledom na Gorenjsko

Na Velikem vrhu, najvišjem vrhu Begunjščice, je kar nekaj pohodnikov, tudi tujcev, ki se navdušujejo nad obširnimi razgledi,  med njimi tudi moja jutranja znanca. Iz njunega pogovora razberem, da se vračata proti Zelenici po meni ne znani poti in zato postanem radovedna; odločata se med Smokuškim plazom, za katerega sem bila  mnenja, da se ga pleza in smuča le v snežnih razmerah, in grapo, ki je še vzhodneje od omenjenega plazu. Odločita se za grapo, meni zagotovita, da se za spust po plazu lahko odločim, ker je melišče primerno za sestop, sicer pa onadva prideta nazaj, če se izkaže, da bo grapa za spust prezahtevna. Sledil je zajtrk, obvezno hranjenje kavk, razgledovanje in seveda razmišljanje o poti sestopa. Za ogled Smokuškega  plazu od zgoraj, se spustim nekaj metov na grebenček nad njim in globina, strmina in ne prav dober "šoder", kar se je z vrha sploh dalo videti, me prepričajo, da ostanem pri prvotnem načrtu in se v dolino vrnem po markirani poti čez Zelenico.  Med tem, ko se vračam nazaj z grebenčka, pa je iz smeri kamor sta odšla znanca začelo glasno ropotati. Zagledam ju kakšnih sto metrov pod grebenom in očitno je bilo, da sta onadva sprožila plaz kamenja in kot sta mi kasneje povedala, tudi nekaj kar konkretnih skal. Ko se je hrumenje umirilo, kar pa sploh ni bilo hitro, sta se odločila za vrnitev na greben, meni pa zaklicala, da lahko počakam in gremo skupaj po plazu navzdol. Res smo šli, in čeprav je naklon precejšen, je šlo tam kjer je bilo melja dovolj, hitro in uživaško, skrajno previdno pa tam, kjer je bilo melišče "zlizano" in takih odsekov je bilo kar nekaj, bojda več kot v minulih letih. V spodnjem delu smo prečili pot, ki pelje na Zelenico in nižje doli skozi rušje našli ono, ki nas je pripeljala direktno do koče na Smokuški planini na več kot zasluženo pivo.


Poslušanje hrumenja

... in  odločitev o vrnitvi na greben
Pogled na grebenček od koder smo se spustili po plazu, zadaj Vrtača in greben Na Možeh
Pogled nazaj proti vrhu in
... navzdol, menda je med obema točkama kar 600 višinskih metrov razlike
Tukaj prvič uzremo kočo, oddih je bil dobrodošel, oblačila in čevlji pa skrajno prašni

Pogled na Begunjščico in plaz z vrha Stola pred enim tednom. Levo Vrtača, v ozadju greben Košute 

Čisto na koncu obisk pri pastirju, hvala za kavico. Še en pogled na plaz in čudovit hribovski dan je bil pri kraju.

Ni komentarjev:

Objavite komentar