Velika Martuljška Ponca

Kadar se mi posreči kakšna posebno lepa tura, tale včerajšnja na VMP to vsekakor je, sem vedno znova navdušena in vesela, da hodim v gore. Pa ni nujno, da je gora  zahtevna v tehničnem smislu in v smislu kondicije in orientacije, lahko je tudi nižja in pozabljena, prezrta v senci bolj znanih sosed ali pa preprosto med gorniki ne tako zelo popularna. Včasih je že navdušujoča sama potka, ali pa zgolj dejstvo, da kakšno zaraščeno in zapuščeno pot sploh najdem. Veliko štejejo tudi razgledi,  bolje povedano, ko se razgledujem in ko prepoznam tudi one ne najvišje, pa še kakšen zelo oddaljen vrh, me prevzame neke vrste posebno zadovoljstvo. Gamsa in svizca se razveselim, prav kakor kavke, in one rožice, ki raste dobesedno iz skale, enako kot planjave narcis ali zaplate največjih planik.  Na vrhovih rada posedim in uživam, včasih pa je potrebno v dolino pohiteti. Ni mi odveč, če so pristopi naporni in dolgi, nekako mi jih uspeva izbirati primerno moji fizični pripravljenosti. Kadar dlje časa ne morem v gore, pravim, da zbolim, moji bližnji pa, da je skrajni čas, da spet grem, ker sem že tečna. Pa še nekaj je, nobenih želja nimam po obisku visoko zvenečih imen po tujih gorstvih, ker če pozno začneš hoditi v gore, je eno življenje prekratko za obisk vseh, ki nosijo slovenska imena.

Goram v Martuljkovi skupini marsikateri gornik posveča posebno pozornost. Ne le, da njihovi  često špičasti vrhovi kipijo zelo visoko proti nebu, tudi njih grebeni so izjemno naostreni in predvsem severne stene skoraj navpično padajo globoko na strma melišča v zatrepe krnic. Planine v tej skupini so redke, še bolj planinske koče, markiranih poti je le za vzorec. V starejših vodnikih so bile te gore skoraj izključno domena alpinistov, ki so kljub visoki stopnji krušljivosti kamenine, preplezali pomembne smeri. Zaradi vsega navedenega so te gore zelo nedostopne, veliko je vrhov in grebenov kamor se gorniki brez alpinističnih znanj ali spremstva alpinista sploh ne smejo podati. Gneče torej v teh višavah ni, niso pa redki tisti, ki se stalno vračajo potem, ko so spoznali razkošje lepot teh velikanov, skrivnostne "poti", ki  vodijo k njim in med njimi, bogastvo razgledov z njihovih vrhov in bučanje vode s slapov v njihovem naročju. Med temi častilci sem tudi jaz.  Velika Martuljška Ponca se ponaša s prostranim 2602 m visokim vrhom in meni ga je včeraj uspelo obiskati .