Steze In Sledi: Rutarski Vršič

Povabilo na Rutarski Vršič sem sprejela že pred leti, ko sem v vodniku Julijske Alpe - severni pristopi g. Tineta Miheliča, prebrala o popotovanju iz krnice Za Akom v dolino Belega potoka. Kot vsi njegovi opisi, je tudi omenjeni napisan tako, da se mu človek ne more odreči. Turo sem nameravala izvesti tako, da bi šla v obe smeri po isti poti, in sicer mimo Martuljški slapov in v krnici Za Akom poiskati nemarkiran pristop na vrh. Predvidevala sem, da hoja po severni strani in še velik del po gozdu ne bi smela biti vroča, prav kakor en dan pred tem, ko sem šla iz istega razloga v obe smeri po Hanzovi poti na Mojstrovko.

Hoja po markirani poti, v prijetnem hladu, ob jutranjem oglašanju ptic in ob bolj ali manj glasnem šumenju potoka Martuljka, me hitro dostavi na spodnji rob bleščeče belih prodišč v krnici, ki je vsa obkrožena z malodane navpičnimi stenami, ki pripadajo samim velikanom. Iz zamaknjenosti me je predramil šele hladen piš vetra, ki je prihajal po dolini navzdol in začela sem oprezati za možicem, ki me bo popeljal čez potok in nato v gozd. Steza je vseskozi lepo sledljiva, čeprav je podrtega drevja na poti res veliko, višje gori se bukve umaknejo smrekam in macesnom, modrine neba in sončeve svetlobe je vedno več, a svetlo zeleni macesni tudi prav na vrhu obiskovalcu nesebično ponudijo senco. Pogledi z vrha sežejo na Zgornjo Savsko dolino z grebenom Karavank zahodno od Kepe nad njo in seveda na martuljške ostrice, ki kipijo visoko, visoko.

Med ugotavljanjem imen vrhov, predvsem onih nižjih izven glavnega karavanškega grebena, se mi na vrhu pridružita dve pohodnici, ki sta prišli na vrh iz doline na nasprotni strani, iz doline Belega potoka. Pristop opišeta kot lahko sledljiv, večji del po senci in brez orientacijskih zank. Odločitev o spremembi povratka in posledično o krožni turi, je bila hipoma sprejeta, ne glede na tri km dolgo pešačenje po kolesarski poti, ki me je čakalo na koncu ture. Sestopam brez problema, le v delu kjer bi morala zaviti desno čez jaso, me možic napačno usmeri v levo. Kmalu spoznam zmoto, se vrnem, raziskujem naravnost in šele čisto na koncu opazim v visoki travi sledi potke čez jaso. Naprej zopet brez problema. Žal tam, kjer bi morali razsajati slapovi Skočniki, vlada suša. Pot še naprej ni prav nič vroča vse do razgledišča, ko tišino zamenja hrup glavne prometnice, ki se vijuga ob mladi Savi. Od tod pa do parkirišča pri železniškem mostu ni več daleč. Tam pa me pričaka presenečenje. Znanki z vrha sta namreč ravno takrat pri svojem avtu in prijazno mi ponudita prevoz do mojega avta. S hvaležnostjo sprejmem ponudbo. Termometer v avtu je kazal 35 stopinj. Vsak tako preživet dan je dragocen, se strinjamo ob slovesu.