Zjutraj svojim novim gojzarjem, medtem ko jih mažem z zaščitno kremo, govorim, da gremo samo do Golice in naj bodo prijazni do mojih občutljivih nog, če pa bo sožitje res čisto nemogoče, se pa obrnemo že prej. S seboj vzamem dodatne obliže in se odpeljem do Planine pod Golico. Pot do Koče pod Golico ob lepih razgledih, in tudi tisti del skozi gozd, mine kot bi mignil in šele ob kavici v koči se zavem, da sem na čevlje kar pozabila. Sledil je vzpon na vrh, v mislih pohvalim prilagodljive čevlje in logično je bilo, da nadaljujem navzdol do Jekljevega sedla in se povzpnem še na Klek. Pogled proti zahodu je kar vabil po nadaljevanju, vendar se usmerim navzdol proti Jeseniški planini, ker sem popoldan pričakovala obisk. Na Rožci za silo obrnem in popravim smerno tablo, še kratek postanek in zelooo dobra kava pri pastirju in k cerkvi na Planini pod Golico smo prispeli hkrati; sinova iz doline z avtom, jaz peš s planine. Dan smo ob dobrem poznem kosilu in družinskem klepetu zaključili v restavraciji "Ejga". Zopet bo en čisto navaden dan ostal v lepem spominu.
 |
| Pogled na Kočo pod Golico |
 |
| Razgled z vrha Golice, Klek v ospredju |
 |
| Jeseniška planina, pod njo Planina pod Golico s Španovim vrhom, zadaj Stolov greben |
Ni komentarjev:
Objavite komentar