Steze In Sledi: Triglav

Pred skoraj dvema mesecema, ko sem pohajkovala med opojno dišečimi narcisami, in so se ostanki dolgotrajne zime v Karavankah kazali le še v najbolj globokih grapah ali v kakšni trdovratni opasti pod grebenom, so mi pogledi že uhajali onstran doline. Velikani Julijskih Alp so bili v še popolni zimski odevi in kopnjave so se kazale le tam, kjer so ogromne količine letošnjega snega v bobnečih plazovih že odhrumele v dolino.

Od takrat so se zvrstili dogodki, ki kar se mojega gorolazenja tiče, niso bili prav nič obetajoči; pogostih poškodb in bolezni se kar ne morem otresti. Ne le da mi onemogočajo vzdrževanje primerne kondicije, tekanje od ordinacije do ordinacije je mukotrpno, čakanje na izvide dolgotrajno, predvsem pa prilagajanje režimom v različnih zdravstvenih ustanovah duhomorno. Edina tura, ki si to ime zasluži, je bila na Krn, in še to po najlažji možni varianti.

Cvetje in zelenje v Karavankah in

... in zima v Julijcih

Pogled na Krnsko jezero

Za povratek mimo jezera v Lužnici ni bilo dovolj energije

Bes in nemoč nad nastalo situacijo, napovedano daljše obdobje stabilnega vremena, predvsem pa že kar bolestna želja, da končno nekaj ukrenem, so me prisilili, da sem se tako rekoč v nekaj minutah odločila, da se odpravim na Kredarico, in sicer po poti iz Krme, ki je še nisem poznala. Za trenutek sem pomislila tudi na Bivak II na Jezerih, prevladala pa je Kredarica, ker je pot markirana, itak pa lahko kadar koli obrnem, če bom začutila, da moči ne bo dovolj. Nahrbtnik je bil hitro pripravljen, v njem je bilo le najnujnejše, naravnam še budilko za polčetrto uro zjutraj in se do jutra kar nekajkrat prebudim...

Občutek zadovoljstva me prevzame, kot po dobri odločitvi ob kakšni zelo pomembni zadevi, ko zložno stopam skozi gozd, in ko po eni uri hoda vidim, da sem že skoraj 400 m nad izhodiščem, odvržem še zadnje pomisleke o pravilnosti odločitve. Med ptičjim petjem ujamem glas udarcev pohodnih palic in lastnika le-teh dohitim na zgornjem robu ravnice Vrtača v trenutku, ko mu je izza ovinka naproti prišel konj. Kljub prigovarjanju se konj ni želel obrniti in je nadaljeval proti dolini, midva pa sva od tu nadaljevala skupaj. Gospod, Nejc mu je bilo ime, je bil neusahljivi vir informacij o poti, planinah, paši, oskrbovanju Kredarice s helikopterjem in pred tem s konji. Še preden sva prišla do koče na planini Zgornja Krma, sem zaslutila, da je verjetno meteorolog, ki se je namenoma odločil, da se na Kredarico ne bo peljal s helikopterjem, in na moje vprašanje je odgovoril, da je bil na Kredarici kar 33 let, sedaj pa je v pokoju. Na planini sva pastirja obvestila o srečanju z njegovim konjem in v prijetnem klepetu nadaljevala. Vedel je vse. Pojasnil mi je kako ljubka je bila stara pastirska koča, kako je novo plaz prestavil še preden je bila dokončana, poznal je sleheren odsek poti, vsak podor, ime vsakega, še tako nizkega vrha. Poznal je zgodovino Kredarice, pogovarjala sva se o delu, nesrečah, reševanju, nekaterih znanih imenih povezanih z zgodovino planinstva, ki jih je še celo osebno poznal, ugotovila, da imava nekaj skupnih znancev in da je bil pred kratkim na pohodu na Lisco in ob tej priložnosti spoznal tudi Okroglice. Megle, ki so se dvigale hkrati z nama, so nama občasno zastirale širše poglede, in tako sem prispela v našo najvišjo postojanko, ne da bi se sploh dodobra preznojila.

Nebo nad Toscem in Vernarjem

Srečanje

Megle ovijajo vrh Kalvarije

Sem malo pokukala tja, kjer se vreme dela

Ena dobra kava in počitek, malček spodbude znancev, ki sem jih srečala in odločitev, da se povzpnem na vrh, je bila hitro sprejete. Trajalo je dlje kot običajno, ampak glede na okoliščine sem bila več kot zadovoljna.

Proti vrhu Triglava

Tik pod vrhom - še nikoli opaženo

Na vrhu...

... in še malo nad njim

Čez Kriške pode in Vršič proti Mangartu in Jalovcu

Velikani nad dolino Vrata

Greben med Triglavom in Malim Triglavom je komaj zadrževal bohinjsko meglo

Večerni pogled na Triglav in sončni zahod so tega dne zakrile megle. Utrujenost je kmalu premagala celodnevne vtise in komaj sem se dobro odločila, da se naslednji dan vrnem mimo koče Planika nazaj v Krmo, sem že zaspala. Verjamem, da mi je šlo tudi med spanjem na smeh...