Kraljevska gora nad Rabljem

Gorniška prijateljstva v bistvu niso tako zelo redka, redkeje se pa zgodi, da se s kom od samotarskih potepinov, kakršna sem tudi sama, odpravim na turo. No, danes se je to zgodilo, zelo na kratko in v najbolj učinkovitem stilu: "Jutri grem pa jaz tja in tja, ali greš zraven?"

Cilj je bila 1912 m visoka Kraljevska špica (Monte Re), z izhodiščem v Rablju. Gora - rudnik jo nekateri imenujejo, ker je bojda cela preluknjana zaradi več stoletij dolgega kopanja svinčeve in cinkove rude. Dviga se nad dvema dolinama; dolino Mrzle vode in Jezersko dolino. Slednja pomeni tudi del meje med Vzhodnimi in Zahodnimi Julijci.

Pogled na del naselja Rabelj z Jerebico v ozadju 

Pred kratkim je to turo opravila prijateljica Majda. "Izjemno strma pot in izjemno lepa gora, ki je vredna preznojene majice, saj je tudi zelo razgledna, ker gre za osamelec. Le pojdi, boš navdušena."

Natančno tako sva jo danes doživljala. Pot se takoj na začetku požene v strmino, ki vse do skoraj tisoč metrov višjega vrha popusti le zelo na redko in zelo na kratko. Sprva se vije po gozdu, kasneje med ruševjem, tokrat ozaljšana s šmarnicami, s pogledi med drevjem proti Viševi skupini ter goram nad Belim potokom in številnimi ter od vsega hudega skrotovičenimi viharniki. Ob prihodu na Malo Kraljevsko špico pa so pogledi tudi že uhajali nazaj na gore nad skrivnostnim Remšendolom, višje pa se jim pridružijo še Mangart, Jalovec, Bavški Grintavec, Loška stena ...  Tudi najin cilj je bil od tam videti že precej bližje.

Vrh je prostoren, cvetoč, malček snežen in seveda razgleden. Edino na vrhu je tudi sijalo sonce, medtem ko so se okoli zbirali bolj ali manj grozeči oblaki, ki so nama razglede okrnili, a vendarle; že omenjenim goram in grebenom so se na vrhu pridružili še: Kaninske gore, severna podoba Montaža in njemu nasproti strm greben nad Dunjo. Greben Lastovic pred Nabojsom in čuvar Višarij, Kamniti lovec ter Višarska planina s kopastimi Karnijci v ozadju. Pogled v Kanalsko dolino je zaključil v meglice odet Dobrač.

Oba sva bila tokrat prvič na gori in kljub strmini in dežnim kapljam, ki so nama grozile, je beseda stekla o slovenskih delavcih iz Loga pod Mangartom in z Bovškega, ki so pred več kot sto leti sprva hodili, kasneje pa se skozi predor, ki je povezoval Log in Rabelj, vozili po ozkotirni železnici na delo v rudnik v Rabelj. Predor je skoraj pet km dolg in je sprva služil le odvodnjavanju rudnika, kasneje pa tudi transportu in prevozu ljudi, slednjemu do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Po letu 1992, ko so rudnik zaprli, ponovno služi le za odvajanje vode iz več kot 200 km rovov. Zaradi zaprtja rudnika je Rabelj postal mesto duhov, z globoko rano na pobočju Kraljevske špice, kot posledice dnevnih kopov. Na nekdanje številno prebivalstvo spominjajo celo stanovanjski bloki, ki skupaj z drugimi objekti žalostno propadajo. Sta pa oba vrhova Kraljeve špice označena s simboli, ki so narejeni iz elementov, ki so jih uporabljali za potrebe rudarstva.

Ob sestopu sva na drugi strani Jezernice ugledala ogromen, zelo vodnat in visok slap. Ogledala sva si ga, menda sliši na ime Slap nad bunkerji, za potok, ki se le po nekaj sto metrih toka izlije v Jezernico, nisva našla imena. Iz Rablja pa pelje označena pot tudi na drugo stran, na vrhove nad Remšendolom, ki so, prav kakor Kraljevska špica, predolgo ostali ne obiskani, čeprav se neštetokrat peljemo mimo, ko hitimo v osrčje Zahodnih Julijskih Alp. "Razlog več za obisk teh osamljenih in idiličnih krajev," sva bila enakega mnenja ob slovesu.