Ko je vsa ta cvetoča belina ostala za in pod menoj, sem si ob prihodu na vrh želela, da valeče se megle na severni strani Karavank, ne bi nepovabljene prečkale meje. Pa je bil njim, prav kakor meni, najbližji prehod Jekljevo sedlo. Zagrnile so skoraj vse, le najvišji Kepi je uspelo pokazati svojo na sveže pobeljeno podobo.
Kljub temu sem se napotila navzdol po grebenu, malo po poti, malo ob mejnih kamnih. Narcis v vršnem delu Golice ni niti na vzhodni niti zahodni strani, je pa razdrt greben v tem času ozaljšan s sončki. Ja, sončki, ker kar je bilo danes sončno-rumenega so bili avriklji in vse kar je bilo nebesno-modrega, so bile spominčice ...
Nadaljevala sem proti Jekljevemu sedlu in naprej mimo Ovčarske koče proti izhodišču pod Markljevim rovtom. Čeprav brez sončnih žarkov in modrega neba, z močnim vetrom na grebenu in blatom, ki se je zajedal v zareze gume na podplatih čevljev, da je prav nesramno drčalo ter brez razgledov, je bil dan popoln. Da bi jih bilo le še veliko.
Zelo lep potopis in ravno prav - sem se že spraševala kako je sedaj po dežju in snegu.
OdgovoriIzbrišiPozdravček,
Jasmina
Lepo!!! Tako si aktivna, da ti človek komaj sledi.
OdgovoriIzbriši