Dve podobi Golice

Od daleč je videti, kot bi sneg pobelil višja pobočja Male Golice. Pa ni sneg. Princeske v snežno belih krilcih so in danes v vetru valovijo in trepetajo, kot bi žalovale za onimi, ki so že odcvetele. Sem ter tja so šopki od snega poleženi, od zmrzali so listki nekaterih, kot bi bile iz prosojnega pergament papirja, med njimi so tudi še takšne, ki lepote svojega cveta še niso iz popka odvile.

Ko je vsa ta cvetoča belina ostala za in pod menoj, sem si ob prihodu na vrh želela, da valeče se megle na severni strani Karavank, ne bi nepovabljene prečkale meje. Pa je bil njim, prav kakor meni, najbližji prehod Jekljevo sedlo. Zagrnile so skoraj vse, le najvišji Kepi je uspelo pokazati svojo na sveže pobeljeno podobo.

Kljub temu sem se napotila navzdol po grebenu, malo po poti, malo ob mejnih kamnih. Narcis v vršnem delu Golice ni niti na vzhodni niti zahodni strani, je pa razdrt greben v tem času ozaljšan s sončki. Ja, sončki, ker kar je bilo danes sončno-rumenega so bili avriklji in vse kar je bilo nebesno-modrega, so bile spominčice ...

Ves čas sestopa sem se spraševala: "Ali je mogoče, da bi jih našla skupaj? Avriklje, ki so dominirali na tej strani gore in narcise, ki krasijo vzhodna pobočja Golice." Ko sem že domala obupala, sem jih zagledala. Prečudovit aranžma se mi je ponudil na ogled. Nisem se mogla odločiti iz katerega zornega kota je lepši, tudi Google ne in jih je združil v gibanje.

Nadaljevala sem proti Jekljevemu sedlu in naprej mimo Ovčarske koče proti izhodišču pod Markljevim rovtom. Čeprav brez sončnih žarkov in modrega neba, z močnim vetrom na grebenu in blatom, ki se je zajedal v zareze gume na podplatih čevljev, da je prav nesramno drčalo ter brez razgledov, je bil dan popoln. Da bi jih bilo le še veliko.