Srednji vrh

Med tistimi, ki na njegovem vrhu dolgo posedajo, uživajo v širnih razgledih, miru in tihoti, v vseh letnih časih, sem tudi jaz. Res, da v višino ne doseže niti 1800 m, je pa zato obkrožen z najvišjimi karavanškimi imenitneži, ki se prav od blizu in razkošno razkazujejo. Sam vrh v širino ni prav prostoren, razen na sever, na vse strani pošilja strma pobočja, mestoma je poraščen z rušjem in usesti se na klopco na vrhu, je pravi užitek. Zgodaj spomladi je približno takole; če sedeš tako, da s pogledi objemaš vrhove na severu, so noge še v snegu, če pa se obrneš, ker te zamika pogled proti jugu, moraš to storiti previdno, ker se plazeči domačini kaj radi sončijo na kopnih zaplatah v neposredni bližini klopce. Nekoč, ko sem že drugič naletela na modrasa skoraj na istem kraju, so mi markacisti, s katerimi sem se ob sestopu srečala spodaj v Koči pri izviru Završnice zagotovili, da to pa ni nič nenavadnega, ker vsaj trije domujejo na vrhu. No, včeraj nisem naletela na nobenega, verjetno sem bila prepozna, saj sem bila na popoldanski turi.

Južna podoba Srednjega vrha iz doline Završnice

Mlada Završnica

Vzpon najraje začnem pri Tinčkovi koči, seveda v snežnih razmerah ustrezno nižje, in sicer gor grede običajno uberem pot "čez Zagon", vračam pa se po markirani poti mimo Koče pri izviru Završnice, tako, da Srednji vrh v celoti obkrožim. Nians na strmi poti navzgor je kar nekaj, vsaka pa postreže z res skritimi kotički, ki jih ne odkrije prav dosti ljudi. Meni so prav zaradi tega še posebej dragoceni in tudi danes je bilo tako, ko sem bila ob pravem času na pravem mestu.

Iz objema gozda stopim z desne. Tukaj se še niti ne sluti, kje je prehod čez grapo,
hišica v gozdu na drugi strani in rumena pravljica v skalah

Globoka grapa in veje ovirajo pravljični pogled. Odločim se, da se jim približam ...

Na poti do njih najprej odložim palice, nato še nahrbtnik, splezam nekoliko nad nje in se previdno spustim do teh, ki so bili dostopni. Z eno roko se držim za rušje, z drugo fotografiram. Moram se prisiliti, da se mi roka umiri. Eno samo veselje in navdušenje me prevzema, kar ne morem nehati in trajalo je precej časa, da sem se naužila skrivnostne lepote, ki mi jo je narava danes namenila.

Rožnati pogledi so me spremljali tudi v nadaljevanju poti; barviti, opojno dišeči, še čisto pomladni, kjer je sneg komaj odlezel ali pa poletni na prisojnih pobočjih. Vedno bližje sem bila tudi vrhu in uživaškemu posedanju ob čudovitih razgledih.

Pogled s poti proti Srednji peči 

Tukaj je Srednji vrh videti še daleč - tokrat pogled
na severno podobo 

... tukaj že bližje

Od sedla Šija do vrha ni več daleč

Na vrhu pogled najprej obstane na severnih strmalih in grapah,
ki jih Begunjščica prav z vrha pošilja na dno Smokuške planine

Smokuški plaz. Po njem poteka zimski pristop na najvišji vrh - Veliki vrh,
meni je poznan le adrenalinski letni sestop

Severne grape v smeri Roblekovega doma

... in Roblekov dom nad njimi

Pogled čez vršno rušje na še en Veliki vrh. Tudi njegova trikotna severna stena je strma 

Smučarska Zelenica je obdana z grebeni, zadaj Košuta in Košutica

Tudi južna stran Vrtače se lepo pokonci postavi

... vidi se cepin na njenem vrhu

Nekoliko manj modrine nad Stolom in Orlicami. V ospredju Srednja peč

Dolina pristopa  

Na poti proti Smokuški planini 

... in v gornjem delu planine še nekaj sončka

Pri pastirski koči pa že senca

... in ugašanje dneva