Belska planina po globokem snegu

Vsak začetek sezone odlašam z nošenjem zimske opreme v in na nahrbtniku toliko časa, da mi je pošteno žal. Tudi letos ni bilo nič drugače. Razmišljala sem pač, da bo narejena gaz, presenetila me je tudi količina snega , še posebej, ker sem bila namenjena na niti ne 1700 m visoko Belsko planino.  Na zamete in podrta drevesa sem naletela  že na poti do planine Pusti rovt. Na planini se nato odločim za strmo bližnjico, ki se žal izkaže za globoko dalšnjico. Svoje je prispevala tudi temperaturna inverzija; z višino narašča  višina snega, sneg pa se zaradi toplote tem bolj predira. Da s prvim snegom v nahrbtnik sodi zimska oprema, se je strinjal tudi planinec, s katerim sva poklepetala pri pastirski koči. Oba sva zavidala turnim smučarjem, ki jim je šla zadeva bistveno bolje od nog, kakor nama. Kljub omenjenim "tehničnim" težavam, je bila tura izjemno lepa, razgledi pa obširni in so segali daleč, daleč.

Na planini Pusti rovt

Vdiralo se je res globoko in do prečnega kolovoza se komaj dokopljem

Razveselim se kolovoza. Po njem nadaljujem proti cilju.

Koča na Belski planini

Seveda so prvi pogledi namenjeni Triglavovemu kraljestvu, ki se preko vrhov nad zatrepom doline Vrata in nad  Križkimi podi navezuje na Martuljkovo skupino

Za grebenom Mežaklje se dviga Triglav in vrhovi vse do Razorja 

... in čez Dolkovo špico in Škrlatico vse do Špika

Greben Karavank proti zahodu. V ospredju Golica, čisto zadaj Kepa

Vsi zgoraj omenjeni objeti z enim samim pogledom

Pogled proti jugu; med grebeni Mežaklje, Pokljuke in Jelovice je ujet dobršen del Gorenjske

Čisto zadaj Spodnje Bohinjske gore

Stolov greben se naslanja na pobočja Struške